Intervju z Mitjo Petkovškom: Zaradi starosti potrebujem več počitka

Šele tedaj, ko vzamem naklofen, ker je bolečina premočna, uvidim učinek protibolečinske tablete, zato menim, da bi skorajda morale biti prepovedane. Telovaditi z bolečino ali brez nje je seveda ogromna razlika. Da pa me prav nič ne bi bolelo, tega že vrsto let pri meni ni. Tudi Sašo Bertoncelj in Alen Dimic, ki sta mlajša od mene, ne poznata treninga brez bolečine.

Niti ne. Tisti, ki imajo nizek prag bolečine, hitro končajo kariero telovadca in zanje sploh ne slišite. Premagati bolečino, stisniti zobe in premagati samega sebe v gimnastiki šteje največ.

Letos me na primer tako zelo, da ne bi šel na trening, še ni bolelo. Pred petimi leti pa sem na postelji obležal v položaju na boku, niti na hrbet se nisem bil sposoben premakniti, zato sem trening izpustil. Dandanes pa treninga bolečinam navkljub ne izpustim in delam vsaj raztegovalne vaje za moč. Vsakomur se sicer zdi, da če bi druge tako zelo bolelo, tega ne bi zdržali. A zdržijo.

Doma je prekrasno, zato se mi je pogosto težko usesti v avto in oditi na trening. Toda zavedam se, da mi prav gimnastika omogoča luksuzen in božanski način življenja, tako da lahko z dekletom Mojco ogromno časa preživiva z otroki, kar nama največ pomeni. To je zame dodatna motivacija, da vem, zakaj se trudim.

Razlika je velika. Ko gledam nazaj, vem, da se takrat nisem zavedal, da sem bil stroj, dosežkov pa nisem znal ceniti in v njih uživati. A to se dogaja vsakomur. Podobno je športniku pri zdravju: ko si bolan ali poškodovan, si rečeš, da boš kasneje garal, ko je bolezen mimo, pa na obljubo hitro pozabiš. Veseli pa me, da sem še vedno visoko motiviran in konkurenčen.

Dekleti sta tako pridni, da zaspita pred deveto uro zvečer in vstaneta šele ob pol osmih zjutraj. Če pa se že zgodi, da mlajša zajoka, sam tako trdo spim, da sploh ne vem, da je bila Mojca pri njej. Ker sedaj zaradi starosti potrebujem več počitka, bi ob težavah s spanjem res težko telovadil. Ko se utrudim na treningu, težje spim, tudi zato mi je gimnastika postala veliko bolj naporna.

Do tri kave spijem že pred treningom. Če spijem še četrto, pa je že preveč, se že tresem in neugodno vpliva na mojo gimnastiko.

V gimnastiki še vedno neverjetno uživam in najdem vedno nove izzive. Leta 2007 sem na primer zmagal na vseh svetovnih pokalih z izjemo enega, postal evropski in svetovni prvak, a sem ugotovil, da tega nisem znal ceniti in se uspehov veseliti. Danes pa se vsakega uspeha veselim. Mlajši tekmeci me občudujejo, se slikajo z mano, ker so me po televiziji gledali še kot otroci. To so res božanski občutki.

Vaja na treningu nekaj dni pred tekmovanjem je bila moja najboljša v življenju. Trenerji še danes pravijo, da česa takega, takšne izvedbe, še niso videli. Tedaj sem deloval kot stroj, bil sem pripravljen na zmago, toda perfekcija se mi je maščevala. Bile pa so tekme, ko nisem bil prepričan o sebi, pa sem nato zmagal.

Ne spomnim se, mogoče sem potočil kakšno solzico, saj je bilo razočaranje neizmerno. Seveda pa obžalujem, da nisem nastopil na več olimpijskih igrah. Leta 2012 bi bil z vajo z evropskega prvenstva tudi na olimpijskih igrah več kot konkurenčen.

Na jok mi gre zato, ker vem, skozi kakšne bolečine sem šel, da sem na tekmi sploh lahko nastopil in premagal samega sebe. Kot zmagovalec svetovnega pokala dobiš 300 evrov, na srečo pa imam doma v sponzorju BTC veliko podporo. Denar me seveda ne motivira, nikoli me ni. Sem si pa po materialni strani kar lepo uredil življenje, tudi potreb nimam več tako velikih kot nekoč.

Ponosen sem, da sem z gimnastiko izpeljal prečudovit projekt in dokazal, da si lahko tudi kot telovadec cenjen in spoštovan.

Letos je padel rekord, račun za ogrevanje za vso zimo, ki je bila mila, je bil 22 evrov. Že od 18. februarja nismo zapravili niti centa.

Pri gradnji hiše smo potrebovali partnerja, da nam postavi elektrarno z željo, da bi bila hiša kot prva ne zgolj pasivna, temveč obenem proizvede več elektrike, kot je porabi. Hiša tako proizvede dvakrat več elektrike od potreb, trenutno elektrarna lastniško še ni moja, se bo pa prepisala name. Že v času gradnje si moral biti ekološko ozaveščen, da si denar, ki ti ostane po koncu gradnje, kar je čudež, namesto na banko vložil v streho. Tedaj subvencije države niso bile takšne, da bi z elektrarno lahko obogatel. Država je hitro ugotovila, da je subvencija prebogata, in so jo priprli, zato je sončnih elektrarn danes veliko manj.

Fantje me hecajo in mi med vožnjo pritiskajo na koleno, da bi vozil hitreje. Toda raje vozim največ 100 kilometrov na uro, v zavetrju kakšnega tovornjaka, da imam porabo med 3,8 in 4,1 litra, kar je bolje od tovarniško izmerjene porabe. Če se voznik odloči, da bo vozil bolj varčno, lahko to doseže sam tudi brez novih tehnologij. Imam pa željo, da bi zgodbo okoli ekološke ozaveščenosti nadgradil s prevozom, bil bi presrečen, če bi imel majhno električno vozilo, da bi na primer na relacijski vožnji do Ljubljane porabil le eno kilovatno uro.

V norih letih sem razmišljal o porscheju boxsterju, ki mi je bil s prvimi zaslužki dosegljiv. Na srečo me je to minilo, danes vem, da bi lahko zaslužke nesmotrno porabil za avtomobile, a potem ne bi imel takšnega lepega doma. Je bilo pa adrenalinskih užitkov dovolj tudi z renaultom meganom.

Pa saj ni šlo za velike hitrosti, temveč za bolj dinamično vožnjo po ovinkastih cestah.

Težko. Sam cenim delo policistov, ki je odgovorno in naporno. Mislim, da si ne bi upal biti pravi policist. Sem pa vedno, ko si nadenem uniformo, na to ponosen. To je moja najlepša obleka, kar jih imam.

Mogoče res, motivacija bi bila večja. Sam sicer nisem tip, ki bi šel na tuje, saj sem prepričan, da bi se že po nekaj dneh v tujini vrnil domov. Upam, da mi letos uspe končati študij, moj program je namreč zelo star, vpisal sem se leta 1995. Me pa tudi trener Edi Kolar spodbuja, naj končam študij, ki je pomemben del razvoja človeka. Sem pa miselno aktiven tudi tedaj, ko se ne izobražujem na fakulteti.

To so najmanjši strahovi, da obljube ne bi izpolnil. Sicer pa obvladam finance, tudi na šoli mi je predmet profesorja Dušana Mramorja ležal in sem dobil desetko. Osebne finance so vrhunska tematika. Razumem tudi strojništvo, energije, toploto, fiziko. Tudi sodelovanje z Lumarjem, ki je pomagal pri gradnji hiše, ni izključeno. Seveda pa ogromno vem tudi o gimnastiki. Potreboval bom kar nekaj časa za odločitev o tem, kaj si želim v življenju. Vse pa mora biti podrejeno tudi družini. Da bi bil vse dneve od doma, to ne pride v poštev. Želim normalno zaslužiti in uživati življenje.

Seveda vse spremljam. Prijateljem predavam in razlagam o teh stvareh, ki me navdušujejo in so mi v veselje. Uživam v opazovanju dogajanja na borzi, ko cene delnic padajo in lahko spremljam psihologijo množic.

Ne, ker če osebo pravilno obravnavaš in ji sestaviš ustrezni portfelj naložb, potem tvegajo ravno toliko, kot smejo. Struktura portfelja mora biti takšna, da z najmanjšim tveganjem dosežejo svoje cilje. Če ne delaš napak, je možnost, da gre kaj narobe, majhna. Industrija si ni naredila velike usluge s promocijami tveganih naložb po Balkanu in zadnje čase lahko vidite, kako so izginile reklame o zlatu, ki se je za tretjino pocenilo. Ljudje ne zaupajo več industriji, za etično delovanje pa je še veliko prostora. Kot športnik sem na tem področju visoko cenjen.

Besedica igranje ni primerna, saj sestavim portfelj svojim ciljem primerno. Nad zaslužkom sem navdušen, tudi moji prijatelji so navdušeni nad mojo strategijo. Tudi v obdobju največjih pretresov na finančnih trgih po 30. letih minulega stoletja so zadovoljni z gibanjem premoženja, ki je bilo že v startu sestavljeno tako, da se jim kaj hujšega ne more zgoditi.

Projekt gimnastične dvorane se bliža koncu, podana je vloga za gradbeno dovoljenje, tako da lahko v letu 2015 pričakujemo gradnjo. Sem optimist, ogromno je bilo vloženega truda, tudi telovadci se trudimo, da se gimnastika ne pozabi.

Gimnastika mi je neizmeren užitek, dokler ne bodo bolečine prehude, bom dovolj konkurenčen. Ne obremenjujem se s svetovnim prvenstvom 2015, kjer potrebujem kolajno, da bi se uvrstil na olimpijske igre leto kasneje. Upam, da bom dovolj zdrav. Če bom doživel še ene olimpijske igre, bom dobil nov zagon. Ne zdi se mi smiselno prezgodaj končati tega veselja. Vsak trenutek se lahko odločim za slovo, izhod je preprost, a preproste rešitve mi niso nikoli dišale.

To zame ne bo večji problem. Ne telovadim zato, da se ohranjam navidezno zdravega. Ko se sicer dobimo s sošolci, sem od njih bolj zdrav, tako fizično kot drugače. Ko se bom nehal ukvarjati z gimnastiko, verjamem, da bolečin v sklepih ne bo več, saj sem dobro ohranjen. Ob pogledu v ogledalo sicer vidim, da mišični tonus ni več takšen, kot je bil pred 15 leti. Tudi koža ni več tako napeta in tudi mišice znotraj niso več takšne, kot so bile, a samega sebe ne krivim, da nisem več takšna živina, kot sem bil nekoč.