Zelo veliko. Lani namreč v Ljubljani nisem pokazala, kar sem si želela. Zmagi sta lepa popotnica za naslednjo tekmo svetovnega pokala v Osijeku.
Vas je na tribunah spremljalo veliko najbližjih?Kar zadeva družino, so vsi navijali zame. Na tekmo sem povabila tudi sošolce, a nobenega gimnastika očitno ne zanima preveč. Vsi mi govorijo, kako so ponosni name, in me podpirajo, ko pa je treba priti na tekmo, jih ni.
Pred tekmo v Ljubljani ste napovedovali, da razmišljate, da se boste domači publiki predstavili z novim skokom – jurčenkom 720, potem pa ste se vendarle odločili za staro različico s pol obrata manj. Zakaj?Pred finalom na preskoku sem bila kar utrujena, po drugi strani pa sem vedela, da mi z dvema dobrima skokoma zmaga ne more uiti. Trema v finalu je bila stokrat večja kot v kvalifikacijah. Kar zadeva težji skok, ga bom v teh dneh čim večkrat skušala izvesti na treningu ter se z njim predstaviti konec tedna na tekmi svetovnega pokala v Osijeku. A tega ne bom obljubila. Skok jurčenko z obratom za 720 stopinj je namreč izjemno težak, kar kaže že izhodiščna ocena, ki je kar pol točke višja od zdajšnje. Pri izvedbi tako težkega skoka te zmoti vsaka malenkost, poleg tega pa mi je zmanjkalo tudi nekaj treninga, ker ni prijela blokada ahilove tetive.
Navzven delujete kot športnica, ki v vsakem trenutku ve, kaj si želi. To drži ali videz kaj vara?Po domače povedano, potrebujem kdaj brco v zadnjo plat. Ko denimo na treningih opazujem Saša Bertonclja, ki večkrat trenira sam, se mi zdi vse skupaj neverjetno. Meni mora vedno nekdo stati za vratom in me preganjati. Po naravi sem bolj lene sorte, zato potrebujem trenerja, ki me nadzoruje, sicer iz mene ne bi bilo nič. S tega stališča lahko rečem, da vas videz nekoliko vara. Je pa res, da zdaj, ko sem nekoliko starejša (danes se je Teja Belak poslovila od najstniških let, saj je dopolnila dve desetletji, op. p.), na vse skupaj gledam drugače. V zadnjem času sem izgubila nekaj kilogramov in zdaj se v svojem telesu bolje počutim. Lažje treniram in prenašam napore.
Po majskem evropskem prvenstvu, ki bo v Sofiji, vas čaka operacija ahilove tetive, po kateri boste dolgo časa odsotni s tekmovališč. Vas je kaj bolj strah glede na to, da je datum vse bliže?O tem skušam čim manj razmišljati, kar pa je zelo težko. Že ko pogledam telovadke na parterju, se zavedam, da bi bila lahko na tem orodju zelo dobra, če bi bila zdrava, tako pa lahko tekmice le spremljam. Skrajni čas je za operacijo, ki sem jo nekajkrat tudi že sanjala. Najbolj se bojim, da bi se kaj zalomilo. Sicer vem, da bom šest mesecev odsotna s tekmovališč, a se bojim, da ne bom več prišla v formo.
Za operacijo ste se odločili zgolj zaradi nastopa na olimpijskih igrah v Braziliji?Tako je. Če bi vedela, da mi ni treba vaditi mnogoboja, se za takšen korak bržčas ne bi odločila.
Veliko športnikov v svoji karieri sodeluje z večjim številom trenerjev. Vi vse življenje delate z Andrejem Mavričem. Si sploh predstavljate, da bi delali s kom drugim?Ko sem začela telovaditi, sem tri leta delala z Janjo Markuš. Potem pa sem začela trenirati z Andrejem in si sploh ne znam predstavljati, kako bi bilo vse skupaj videti brez njega. Razen Ljudmile Koroljenko si v Sloveniji ne predstavljam strokovnjaka, ki bi mi lahko ponudil toliko znanja, kot ga ima Andrej.
Lani ste bili na evropskem prvenstvu četrti, letošnji cilj v Sofiji pa bo bržčas višji, mar ne?Lani sem bila v drugačnem položaju, saj sem lahko tekmovala neobremenjena. Nihče ni od mene veliko pričakoval in svoje delo sem opravila zelo dobro. Letos bo drugače. Če mi bo uspelo izvesti težja skoka, bom imela realne možnosti za osvojitev kolajne. Zelo se bom potrudila, nočem pa preveč pričakovati. Poleg tega nikoli ne vem, koliko časa mi bo zdržala blokada, saj so takšne stvari zelo nepredvidljive.
Za tri finalne nastope v Ljubljani in dve zmagi boste prejeli nekaj sto evrov. Zaslužki so v primerjavi s številnimi drugimi športi nižji. Kako je živeti kot profesionalna telovadka?Zelo sem zadovoljna, da sploh kaj zaslužim. Če ne bi bila zadovoljna z zaslužki, kakršni so, potem ne bi imelo nobenega smisla, da bi bila sploh tu. Veseli me služba, ki sem si jo izbrala. Prejemam tudi olimpijsko štipendijo od leta 2008, letos pa so ugodili moji prošnji za podaljšanje. Nadejam se tudi, da bom v kratkem dobila službo v javni upravi, ki bi mi zelo pomagala pri mojih nadaljnjih ciljih.