Ko vas opazujemo s strani, se nam zdite drugačni. Zato ker smo vas vajeni, da ste se v zadnjih letih na vsako veliko prvenstvo odpravili z visokimi cilji, tokrat pa greste na EP v Sofijo, ki bo prihodnji teden, z drugačnimi načrti.

Vse to drži in tega ne skrivam. Nikoli nisem bil športnik, ki bi odpotoval na tekme zato, da bi si ogledal mesto ter zapolnil svoj zasebni slikovni profil. Trdo treniram in to počnem z jasnimi cilji. Tudi letos se bom odpravil na evropsko prvenstvo z namenom, da se uvrstim v finale. Če bi vedel, da nimam nobenih možnosti, v Sofijo preprosto ne bi odpotoval. Je pa res, na kar ste verjetno tudi ciljali pri vprašanju, da se ne počutim favorita za osvojitev kolajne. Ker vem, da so tekmeci med mojo rehabilitacijo na polno trenirali. Posledično čutim, da so trije, štirje, morda pet telovadcev bolje pripravljeni od mene, osebno pa lahko vse skupaj nadomestim s svojim dobrim dnevom in nekaj sreče.

Do kakšnih spoznanj ste prišli na spomladanskih tekmah svetovnega pokala, na katerih je vaša uvrstitev zelo nihala?

Prepričal sem se, da znam elemente s treningov zelo dobro prenesti na tekme. V mlajših letih sem imel s tem večje težave, ko sem znal pod pritiskom popustiti. Lahko celo rečem, da sem večkrat na tekmah izvedel sestave bolje kot na treningih. Na treningih sem čutil tako močne bolečine, da sem se težko zbral. Za vsak element sem potreboval ogromno energije, na tekmi pa sem vzel več protibolečinskih tablet in mi je šlo lažje. Je pa res, da sem naredil več manjših napak, ki so bile posledica pomanjkanja večjega števila dobrih izvedb, ki ti vlijejo samozavest.

Ste telovadec, ki nikoli ne tarna nad bolečinami, ki so sestavni del vašega garaškega športa. Očitno so sedaj bolečine precej večje. Kaj boste storili, da se boste lahko bolje pripravili za jesenski del sezone?

Ko sedaj pogledam nazaj, vem, od kod izhajajo težave. Operacija komolca, ki sem jo prestal 17. novembra lani, je bila uspešna. Napaka v postopku, če se lahko tako izrazim, je bila dolžina rehabilitacije. Rečeno mi je bilo, da lahko začnem na polno delati prej, kot bi v resnici lahko. Takoj ko sem šel na orodje, sem roko obremenil na polno, torej mesec in pol po operaciji. Sedaj se ves čas borim z vnetji, ki so res neprijetna. Zato je moj cilj, da takoj po evropskem prvenstvu najprej pozdravim komolec. Vajo moram otežiti, če želim na svetovnem prvenstvu računati na vidnejšo uvrstitev. To pa lahko storim le tako, da najprej s premorom odpravim vnetja in se zares lotim dela. Moral bom biti tudi maksimalno telesno pripravljen, s čimer pa v preteklosti nisem imel težav.

Na jesensko svetovno prvenstvo boste torej šli le pod pogojem, da boste maksimalno pripravljeni, sicer boste ostali doma?

Tako je. Verjetno bodo nekoliko trpele tekme svetovnih pokalov, a upam na najboljše. Z lažjo sestavo ne bom konkurenčen najboljšim telovadcem na svetu na konju z ročaji.

V slovenski članski reprezentanci so v zadnjih letih bolj ali manj stari obrazi. Kako se počutite v njej?

Mitja Petkovšek je še vedno moj vzornik, kljub temu da sva zelo dobra prijatelja. Zdi se mi neverjeten, saj je pri 37 letih na svojem orodju še vedno v svetovnem vrhu. Njegova kariera me navdaja z optimizmom, da imam lahko tudi sam pred seboj še nekaj uspešnih let. Z veseljem pa navijam za mlajše od sebe in jih spodbujam, naj trdo trenirajo. Takšen primer je denimo Rok Klavora na parterju, ki bi lahko s trdim delom dosegal vrhunske rezultate.

Na vašem paradnem orodju, konju z ročaji, se kaže, da dobivate v Luku Kišku dobrega naslednika. Kaj spremljate mladega in obetavnega telovadca?

Seveda ga. S trenerjem resnično garata, da bo Luka nekoč postal vrhunski telovadec. Trenutno mu v sestavi manjka še nekaj težavnih elementov, toda v naslednjih letih jih bo s trdim delom lahko natreniral. Želim si, da bi me čez nekaj let gnal naprej. Vedno mu bom pripravljen pomagati z vsemi izkušnjami, ki jih imam in jih bom imel.

Očitno bo v kratkem resnično zaživel gimnastični center Cerar-Pegan-Petkovšek. Kaj porečete?

To bo velika odgovornost za slovensko gimnastiko, ki bi si takšen center zaslužila že pred 40 leti. Le poglejte, koliko dvoran za razno razne športne panoge se je gradilo, pa stadioni... Končno bo športna panoga s takšno tradicijo, kot jo ima gimnastika, dobila svoj dom. To je bilo nujno! Odgovornost zato, da se odkupimo z dobrimi rezultati. Trenerji pa bodo na preizkušnji, da bodo znali za Mitjem in menoj naredili dobre telovadce. Izgovorov ne bo.