Pri nas poleg kranjskega trenutno delujejo še trije baseball klubi. Tako kot vsak šport pa tudi bejzbol doživlja svoje vzpone in padce. Tako je bila njegova priljubljenost po besedah Štruklja še pred dvema letoma na nizki ravni, vendar se stvari zdaj spreminjajo na bolje. »Zadnji dve leti se je začelo intenzivno delati na priljubljenosti bejzbola. Zveza za baseball in softball Slovenije (ZBSS) je klube prisilila, da začnejo delati z mladimi, kar že žanje sadove. Nekateri klubi imajo tako tudi po dve mladinski moštvi. Če bo šlo tako naprej, je prihodnost zelo svetla,« je prepričan 24-letnik ter dodaja, da se ena najbolj priljubljenih ameriških moštvenih iger vedno bolj uveljavlja v šolah, otroci pa zanjo kažejo izjemno navdušenje.
A če se onkraj Atlantika v bejzbolu vrtijo milijonski zneski – najbolje plačani igralec Alex Rodriguez na sezono zasluži kar 30 milijonov ameriških zelencev – se v Sloveniji z njim ukvarjajo zgolj zanesenjaki, ki jim ta šport predstavlja prijetno popestritev v življenju. »Načeloma je za vse nas to bolj hobi kot kaj drugega. Financ je pač toliko, kolikor jih je. Vsi vemo, da zdaj vladajo časi, ko je težko privabiti slehernega sponzorja. Stroške raznoraznih turnirjev in opreme zato običajno vsak krije sam.«
Zanimivo, povsem drugače je pri naših zahodnih sosedih, kjer velika večina klubov deluje na profesionalni ravni. »Italijani so v tem športu veliki talenti. So zelo dobri. Če bi dejal, da je njihova prva liga polprofesionalna, bi jim naredil krivico. Da bi Slovenci živeli zgolj od bejzbola? Mislim, da za to še ni napočil čas, čeprav imamo v Italiji svojega predstavnika v Jaki Trobcu, ki se z bejzbolom preživlja.«
Željo po profesionalni karieri je imel svoj čas tudi Štrukelj, a so te sanje zaradi faksa in drugih obveznosti v zadnjih letih nekoliko zamrle. Vseeno pa ne izključuje možnosti, da bi se nekoč preizkusil v tujini. »Ko dobiš dekle in začneš delati, se načrti nekoliko spremenijo. Morda bom v to smer začel ponovno razmišljati po končanem šolanju,« pravi absolvent fakultete za elektrotehniko, ki se je z bejzbolom prvič pobliže seznanil pred osmimi leti, pred tem pa je treniral tenis. »V bejzbolu sem se znašel povsem naključno. Sprva sem se preizkusil v t-ballu, ki predstavlja uvod v bejzbol, saj žoga stoji na podstavku. Če se dovolj trudiš in imaš željo, ni ovire, da se ne bi s tem športom začel ukvarjati v starejših letih.«
Čeprav je bejzbol brezkontaktna igra, številni pa ga zaradi navzočnosti zahtevnih taktičnih domislic primerjajo kar s šahom, poškodb v njem ni malo. Praviloma jo igralci po tekmi ali treningu odnesejo s kakšno modrico, a občasno se pripeti tudi resnejša nezgoda. »Sam sem imel zlomljena rebra, nos in strgan biceps. Žoga, ki leti 120, 130 kilometrov na uro, zna pustiti kar lepo modrico, vendar tega ne želimo naglas oglaševati,« v smehu še pristavi mladenič, ki upa, da bo baseball pridobil dodatno veljavo že konec julija, ko Slovenija gosti evropsko prvenstvo divizije C.