Z zamišljenim pogledom je Viswanathan Anand vseskozi zazrt v svoje figure. Njegove pozornosti ne zmede nič, vsaj ne v tolikšni meri, da bi svoje občutke pokazal navzven. Iz zamišljenosti ga ni vrgel niti mladenič Magnus Carlsen, ki je lani v dvoboju za svetovnega prvaka pred njim spreminjal poze. Ne glede, kaj se dogodi, ima Anand vedno zravnan hrbet, z rokama pa je naslonjen na rob mize. Občasno zamenja zgolj roko, s katero si podpira glavo.
S svojo zmožnostjo koncentracije je bil vrsto let najboljši šahist na svetu. Lani ga je s prestola pregnal ravno 21 let mlajši Carlsen, toda letos bo imel Anand priložnost za maščevanje. Priboril si jo je v preteklih dneh, ko je zmagal na turnirju izzivalcev za svetovnega prvaka. »Tisti poraz lani je zares bolel. Potreboval sem precej časa, da sem ga prebolel,« se spominja Anand. »Vse moje strategije so propadle, zato je Carlsen zasluženo zmagal,« je dodal. »Najbolj mi je pomagalo, ko sem prišel domov in sem znova zagledal svojega sina. Normalno življenje je bila najboljša terapija.«
Poleg šaha največ pozornosti posveča prav sinu Akhilu. Skupaj z ženo Aruno sta ga dočakala po 14 letih skupnega življenja. »Na rojstvo prvega otroka nisi nikoli dovolj dobro pripravljen, saj se ti z novim članom v družini življenje povsem spremeni,« je razlagal v enem od intervjujev. Rojstvo sina je bila načrtovano tako, da se je pripetilo ravno v obdobju, ko Anand ni imel turnirske sezone. »Ko je bila žena noseča, me ni spremljala na turnirjih, kar je bila še ena novost v mojem življenju,« je povedal, na kar je v besedo skočila njegova žena Aruna Anand: »Prepričana sem, da me je mož pogrešal samo takrat, ko si je moral zlikati obleke.« Njuno skupno življenje je mirno, saj se odlično dopolnjujeta, pri čemer Anand večkrat poudari, da zna njegova žena nesoglasja rešiti s humorjem. Odkar sta dobila sina, pravita, da se prepirata zgolj o tem, kdo od njiju naj ima bolj trdo roko pri vzgoji. »Oba hočeva, da bo najin sin pošten fant, a hkrati nočeva zganjati terorja. Nedvomno ga bom naučil šaha, toda v to igro ga ne bom silil. Sam se bo odločil, kaj bo počel v življenju,« je razložil oče.
Aruna in Viswanathan Anand poleg indijščine tekoče govorita tudi španščino, pri čemer Anand brezhibno obvlada še nemščino, angleščino in francoščino. Kadar ne igra šaha, si čas krajša še z eno miselno igro – sudokujem – v kateri naj bi bil prav tako odličen. Živce si umiri tudi s poslušanjem glasbe, predvsem rad prisluhne ritmom skupine Queen ter duetu Pet Shop Boys. V prvih letih po poroki je Aruna svojemu možu nadela vzdevek kralj prstanov, saj jih je Anand kar naprej izgubljal. Vedno so nato prstan nadomestili ženini starši, a ko se je to dogodilo v četrto, jih je Anand prosil, naj prenehajo, nove prstane pa si zdaj kupuje sam.
Šahovske figure je prvič prijel pri šestih letih. Za to igro sta ga navdušila mama ter dober družinski prijatelj Deepa Ramakrishnan. »Moja mama je kar naprej igrala šah, toda nikoli ni bila v nobenem klubu. Skupaj smo igrali doma, kjer sem se naučil prvih potez,« je spomine obudil Anand. Kmalu je začel resne treninge, prve velike lovorike pa je začel osvajati že v zgodnjih najstniških letih. Tekmeci pri njem cenijo, da se za potrditev svojega statusa nikoli ni zatekal k političnim in psihološkim igricam, ampak se je vedno osredotočal samo na lastno igro. Zaradi velikih uspehov so mu hoteli na indijski univerzi v Hyderabadu podeliti častni doktorat, a je vmes posegla indijska oblast, ki je tej odločitvi nasprotovala. Razlog je bil v tem, da Anand skupaj z ženo živi v Španiji in ima zato tudi špansko državljanstvo, kar pa naj ne bi bilo primerno za prejemnika te nagrade. Po pritisku javnosti so se indijski oblastniki premislili in opravičili, a takrat je bilo že prepozno. Užaljeni Anand je nagrado namreč zavrnil.
Ker je star 44 let, ga mnogi že pošiljajo v pokoj, še posebno ko je lani izgubil obračun za svetovnega prvaka. »To so prenagljene napovedi. Resda je bil poraz pomemben mejnik v moji karieri, toda o upokojitvi ne razmišljam. Zagotovo pa bom uvedel spremembe v svojem načinu igranja,« je poudaril. »Kljub temu čutim posledice napora. Včasih se po zadnji partiji komaj še premikam, saj mentalni napori vzamejo vso fizično moč. Med dvobojem utrujenosti ne občutiš, ampak te doleti šele v naslednjih dneh.«