Število samomorov je še posebej v Nemčiji skrb zbujajoče. Največ jih je v skupini ljudi med 18. in 35. rojstnim dnem. Stroka pravi, da je vzrokov za samomore pri športnikih več, kot najpogostejše pa omenjajo konec kariere, kar možnosti za nastanek klinične depresije dvigne za 40 odstotkov, poškodbo, odprodajo v drug klub in nezmožnost ločevanja zasebnega od športnega življenja.
Depresija je seveda resna bolezen, zato ne čudi, da številni psihologi opozarjajo, da ji v športnih krogih posvečajo premalo pozornosti. Konec koncev lahko zdravljenje prepreči najhujše. Da so športniki pod vse večjim stresom, ni nič nenavadnega. Vrhunski šport postaja vse brutalnejši, pričakovanja športne javnosti so izjemno visoka in ne opravičujejo morebitnega neuspeha. Tudi zato, ker so gladiatorji za svoje delo odlično plačani.
Raziskava onkraj luže je pokazala, da je kar 90 odstotkov vseh samomorov posledica nezdravljene psihiatrične bolezni, najpogostejši ubijalec pa je prav depresija. Ugotovili so, da je bilo največ samomorov pri igralcih ameriškega nogometa, nadaljnje raziskave so kot krivca navedle kronično travmatično encefalopatijo, ki jo sprožijo ponavljajoči se udarci v glavo, prav ta nevrodegenerativna bolezen možganov je povezana z depresijo in demenco. Tako se je 1500 nekdanjih športnikov celo odločilo, da tožijo odgovorne v ligi NFL, saj so prepričani, da so ignorirali nevarnost udarcev v glavo, zahtevali so tudi, da preverijo stopnjo zaščite pri čeladah. Toda večina igralcev ameriškega nogometa za pomoč ne zaprosi, saj se bojijo, da bodo izgubili podobo možatega in neustrašnega človeka.
