Športna pot slovenske plezalke Mine Markovič je sila uspešna. Petindvajsetletna Ptujčanka je v soboto v finalu težavnosti na evropskem prvenstvu v francoskem Chamonixu osvojila drugo mesto, kar je njena tretja kolajna na prvenstvih stare celine. Pred tem je bila leta 2008 v Parizu tretja v kombinaciji, leta 2010 v Imstu pa zlata prav tako v kombinaciji.
Poleg tega je bila v letih 2011 in 2012 skupna zmagovalka svetovnega pokala v težavnostnem plezanju in kombinaciji. Kljub uspehu s srebrno kolajno v Franciji ni bila zadovoljna, saj je v finalu naredila napako, ki jo je stala zmago. Verjame pa, da se ji kaj podobnega ne bo pripetilo na drugem vrhuncu sezone – svetovnih igrah v kolumbijskem Caliju.
S plezanjem se je začela ukvarjati z desetimi leti povsem po naključju, ko je bila na Ptuju v trgovskem centru postavljena promocijska stena. Poskusila je in bilo ji je všeč, vendar so steno šele po več kot pol leta prestavili v osnovno šolo. »Bila je velika štiri krat osem metrov, na njej pa so bile postavljene štiri smeri, na katerih sem vadila eno leto,« se Mina Markovič spominja začetkov. Športno plezanje na Ptuju takrat ni bilo posebej organizirano, počasi pa se je z njim ukvarjalo vse več ljudi. Pred tem se je poskusila v številnih drugih športih, a ko se je spoprijateljila s plezanjem, je vedela, da je to šport, ki jo najbolj zanima.
Ko so prišli še prvi uspehi, je dobila dokončno potrditev, da je bila na pravi poti. Na začetku športne poti je skoraj deset let trenirala sama, zato pravi, da se ji še danes pri plezanju pripetijo kakšne napake, ki jih s trenerjem Romanom Krajnikom poskušata odpraviti. Predvsem pri tehniki. »Odkar sodelujeva z Romanom, se je moj nivo plezanja precej dvignil. Nekateri so bolj navajeni plezati po občutku in sami kombinirati vadbo v skali in plastiki. Meni bolj ustreza sistematični trening, da mi nekdo pove, katere so moje napake, in me nanje opozori,« pravi študentka psihologije in poudari, da večina plezalcev tehniko usvoji v prvih treh letih plezanja, njena športna pot pa je bila obrnjena. Zato je za njo sodelovanje s trenerjem zelo pomembno.
Kljub številnim uspehom Markovičeva, ki gre v prostem času najraje v naravo na sprehod, na kavo s prijatelji ali pogleda kakšen film, na treningih še vedno potrebuje veliko potrditev, da verjame vase. Ena zmaga ali dober rezultat ji ne pomenita toliko kot večini sotekmovalk. Potrebuje dva, tri, štiri uspehe v nizu, da verjame, da lahko vse postane rutina. Le ena slabo odplezana smer na treningu ji lahko podre naslednja dva ali tri treninge, medtem ko ji trije dobri treningi hitro vlijejo dodatno samozavest. Kljub rahlim pomanjkljivostim v tehniki in občutku za plezanje je lahko v samem svetovnem vrhu športnega plezanja predvsem zaradi odlične fizične pripravljenosti, ki je boljša kot pri tekmicah.
Kljub samo petindvajsetim letom Ptujčanka, ki zadnjih sedem let živi v Ljubljani, že zre v prihodnost, tudi v čas, ko se ne bo več aktivno ukvarjala s športnim plezanjem. Trenutno je izredno zadovoljna s poslom, ki ga opravlja, in se ji zdi nagrada in užitek, da se lahko v življenju ukvarja z nečim, kar ji pomeni veliko in v čemer je povrhu tudi zelo uspešna. Toda hkrati se dobro zaveda, da bo konec kariere nekoč vendarle prišel. Upa, da se bo znala pravočasno odločiti, kdaj bo čas za slovo, in vsega skupaj ne bo vlekla predolgo. Želi si, da bi ostala v plezanju in znanje prenašala na druge. A ker to ni zagotovljeno, tudi študira psihologijo, »ker je po končani karieri dobro imeti bazo tudi v izobrazbi«. Poleg tega pravi, da obstajajo določena področja plezanja, kjer si lahko tudi pomaga z znanjem psihologije.
Zaradi odličnih rezultatov je od marca pripadnica Slovenske vojske, ki se je po izvrstnih dveh sezonah v športni enoti pridružila še trem športnim plezalcem Klemenu Bečanu, Maji Vidmar in Martini Čufar. V izboru za športnico leta 2012 je pristala na tretjem mestu, pred njo sta bili le judoistka Urška Žolnir in alpska smučarka Tina Maze, za izjemne mednarodne dosežke v minulem letu pa je prejela najvišje državno priznanje v športu – Bloudkovo nagrado. Zelo ponosna je, da tudi na takšen način lahko promovira športno plezanje, ki kot šport nikakor ne najde poti na zemljevid olimpijskih športov. Toda to Markovičeve niti ne moti, čeprav je prepričana, da bi si zaslužilo mesto v olimpijski druščini. Ker športniki na to seveda nimajo vpliva, pa se s temi stvarmi ne želi ukvarjati in po nepotrebnem izgubljati energije.
