Vesel in ponosen sem, da mi je to uspelo. Težko bi to opisal. Ko si peti in četrti, si želiš le več, čeprav sem imel pred nastopom povsem druge misli. Nobenih visokih pričakovanj. Imel sem le dva obrobna načrta. Po enem bi le plaval in kolesaril, po drugem bi tekel le malo dlje, dokler me noga ne bi začela preveč boleti. Zato sem na to, da sem sploh zmogel celoten tekaški maraton, zelo ponosen. Čas tik pod tremi urami za maraton je tisto, kar imam očitno v sebi. Zategovalo me je, trpel sem, a v glavi sem imel misel, da je vse v redu, dokler lahko tečem. In odstopil nisem. Seveda tudi zaradi srčne podpore ob trasi. Zato sem bil tretjega mesta še toliko bolj vesel. Zdrav bi bil verjetno sposoben teči 15 minut hitreje.
Tudi triatloncem ste pokazali, kdo je zmagovalec lanskega kolesarskega maratona Franja; imeli ste enega najboljših časov kolesarskega dela s povprečno hitrostjo več kot 40 km/h na vseh 180 kilometrih brez zavetrja.Za kolesarski del sem vedel, da ga moram dobro odpeljati, če želim poseči visoko. Pri plavanju sem za najboljšimi zaostal le nekaj več kot štiri minute, kar je zame zelo dobro. Na kolesu sem vodilne zagledal po 100 kilometrih in vedel sem, da moram mimo. Pozneje so mi ugledni tekmeci povedali, da je bil to ključni del tekme. Da se je tekma tam lomila in mnogim sem uničil tekmo.
Zmagovalec Andreas Raelert je z razdaljo opravil s časom pod osmimi urami. Ima tudi najboljši čas na tej razdalji na svetu.Raelert je zame najboljši ironman triatlonec. Lani je bil tudi drugi na Havajih, prav tako predlani. Ob Vrbskem jezeru sva začela teči skupaj. Prve kilometre sva »obračala« v času 3:30 do 3:40 minute, a sem hitro ugotovil, da bo to prehitro zame. Raje sem se držal svojega načrta in se prav odločil.
Ob Vrbskem jezeru ste verjetno čutili bližino Slovenije.Zelo sem jo čutil. Ne samo, da sem ob trasi videl izjemno veliko poznanih, pač pa tudi nepoznanih. Imel sem veliko navijačev. Zato tudi nisem želel kar tako odnehati. Velikokrat sem slišal svoje ime. Tudi med avstrijskimi navijači, saj me zaradi nastopov tam že dobro poznajo. Ne nazadnje sem nastopal za njihov klub, njihovega sponzorja.
To je bil za vas šele tretji nastop na tej razdalji. Želja je verjetno nastop na prestižnem ironmanu na Havajih.Ne, to je bil moj četrti nastop, trikrat sem ga zmogel do cilja. Na tretjem v Mehiki sem odstopil. Zanimivo je, da sem imel na prvih treh vedno veliko smole. Lani sem imel ob Vrbskem jezeru okvaro kolesa, na Floridi so me sodniki neupravičeno kaznovali, v Mehiki sem zaradi kolesa moral celo odstopiti. Tokrat pa se je zares vse izšlo, kot sem si zamislil. Vse, tudi s prehrano, na katero moram zaradi težav posebej paziti. Res, nimam kaj reči. Nastop oktobra na ironmanu na Havajih je moj glavni cilj, a se moram tja še uvrstiti. Za nas »pro« triatlonce je tam prostora le za 50 mest, prednost v točkovanju pa imajo tisti, ki so že nastopili. Trenutno zasedam mesto okoli sedemdesetega. Načrt je, da bi dodatne točke lovil še na dveh ali treh polovičnih razdaljah in ironmanu na Švedskem.
Pa se v Sloveniji sploh zavedamo vašega izjemnega dosežka?Iskreno povedano, verjetno ne. V medijih me ni nikjer. Trener Uroš Velepec pravi, da bi si to zaslužilo izjemno pozornost. Pa prireditev! Organizacija te prireditve je urejena do potankosti. Sam pa sem se na Koroškem počutil, kot da bi tekmoval v Sloveniji. Kaj bi si lahko še želel?