Lani so se tekači prvič spopadli v Planici na slavni letalnici bratov Gorišek, letos pa bo ta dogodek zadnje tekmovalno dejanje na napravi zgrajeni leta 1967. Takoj za tem se namreč pričenja njena temeljita prenova, ki bo v dolino pod Poncami prinesla tudi polete prek 250 metrov.
Lani Slovenca na drugem mestu
Lani sta v Planici zmagala Turek Arslan Ahmet in Avstrijka Teresa Stadlober, najboljša Slovenca Petra Mikloša in njen brat Matjaž pa sta dirko, vsak v svoji konkurenci, končala na drugem mestu. Zmagovalec je za tek od vznožja do vrha zaletišča letalnice porabil pet minut in dve sekundi, ob tem pa velja omeniti, da se proga v Planici vzpne za 195 višinskih metrov, na natančno 400 metrih razdalje. Da gre za izjemno težko preizkušnjo pričajo tudi prizori zadnjih 100 metrov teka, ko se tekmovalci največkrat vzpenjajo navkreber kar po vseh štirih. Zaletišče se proti vrhu namreč postavi močno pokonci, vse skupaj pa na trenutke spominja kar na dirko v hitrostnem športnem plezanju, a brez varovalne vrvi. V posebnem štafetnem teku 8 x 50 metrov se bodo ekipe gasilskih društev spopadle v polni opremi.
Tekmovanje poteka pod okriljem Red Bull 400. Gre za niz tekmovanj v teku na 400 metrov, od vznožja do vrha zaletišča smučarskih letalnic in skakalnic. Planiška dirka bo prva v vrsti štirih, 19. maja bo sledil avstrijski Kulm, na skakalnicah v Švici in na Finskem pa se bodo moči merile septembra.
Preizkušnja zahteva prilagajanje tehnike in taktike teka
Tek od vznožja do vrha naleta smučarske letalnice vsekakor ni običajen gorski tek. Ne odvija se na razgibanem terenu, kot so planinske poti, ni tako dolg kot tradicionalne gorske dirke, tudi od izkušenih gorskih tekačev pa zahteva prilagajanje tehnike in taktike teka. Pravzaprav gre za svojevrsten gorsko-tekaški sprint, pri katerem je ključna sestavina prav vrtoglava strmina, ki jo morajo premagati tekači in ki predstavlja poseben napor, saj se pri teku navkreber porabi veliko več energije kot za tek po ravnem.
