Lepše in bolj pravilno bi rekel, da sem upravičil pričakovanja organizatorjev. Oni so mi dali enico. Sam sem prišel na maraton z željo, da končam med peterico, s čimer bi bil zadovoljen. Seveda pa sem želel več, kolajno.
To je že druga zlata kolajna in naslov prvaka. Zlata za nov komplet kolajn vseh leskov. Kaj vam pomeni naslov?Predvsem potrditev, da sem univerzalen tekač, atlet. Potrditev, da dobro tečem kratke klance, razgibane teke gor dol, polmaraton in maraton po asfaltu. In to po gorah. Pred dvema letoma mi je uspelo zmagati na Maratonu štirih občin v Podbrdu, ki ga zaznamuje velika višinska razlika in morda je kdo mislil, da je bilo to zaradi meni poznanega terena. Lani sem bil drugi na maratonu Jungfrau v Švici, s prvim ravninskim delom po asfaltu in potem samo gor skozi Wengen. Na tokratnem svetovnem prvenstvu je bila podlaga izrazito skalnata in zaradi tega še posebej zahtevna, izkoristil pa sem vse prednosti vsestranskosti. Zlata kolajna ni bila samoumevna. Vse okoliščine so se morale vseeno poklopiti v celoto.
Na kaj ste najbolj pazili, na konkurenco ali...Najbolj se je treba osredotočiti na svoje sposobnosti. Gorske maratone se ne teče proti drugim ali na čas. Ta dimenzija športa postane zanimiva le na tradicionalnih trasah skozi leta. Tako so se mi prvi kilometri v klanec zdeli presenetljivo hitri, a ne toliko zame kot za ostale. Že kmalu smo ostali spredaj le trije, do polovice, do vrha Sneške (1605 m) sva se še izmenjevala z Romunom Zinco, po obratu z najvišjega vrha Snežke pa je začel zaostajati. Na stezi med skalami je bilo treba biti natančen in pozoren z odrivom, utrujenost in vročina sta še povečali zahtevnost. Pa še na tekače, ki so tekli nasproti, saj smo tekli do obrata in nazaj, je bilo treba biti zelo pozoren. Šlo je za specifičen teren, težko bi se hitro spomnil podobnega kje v Sloveniji. Zahteval je veliko menjav ritma in zbranosti. Na trenutke sem si rekel, da bom že vesel, če cel, brez poškodb pridem skozi.
Vroč poletni dan vam ni delal težav?V vročini nimam takih težav kot nekateri drugi. Morda zato, ker smo Primorci tega le bolj vajeni.
V Krkonoših je bilo tudi veliko slovenskih navijačev?Organizator Maratona štirih občin iz Podbrda Joško Drakskobler je organiziral avtobusni izlet z ogledom maratona, spremljali so me ob celotni trasi in tudi zaradi njih je bil sprejem v cilju še bolj nepozaben.
Zaradi tega maratona pretekli teden niste nastopili na Teku na Grintavec, čeprav je veljal za niz Grand Prix/status svetovnega pokala, pač pa ste zgolj z navijanjem pospremili zmago sestre Mateje. Ste težko v tej vlogi gledali tekmece?Niti ne. Že veliko prej sem vedel, kaj hočem. Ko preizkušnje zahtevajo specifične priprave, se je treba odločiti, čeprav težko. Ni mogoče vsega. Če bi šel na Grintovec, mi bi pobralo moči in tudi tekmovalni adrenalin, ki je nujen za popolno tekmovalno motivacijo. Že nekaj časa je bilo svetovno v gorskem maratonu glavni cilj, na katerega sem se osredotočil. Ne jemljem stvari polovičarsko.