Ta bo moral po sklepu sodišča zaradi razžalitve njune časti in dobrega imena plačati prvemu 800 tisočakov, drugemu pa 700 tisočakov odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi, povrniti pa tudi njune pravdne stroške.

Takšna je bila odločitev prvostopenjskega sodišča, na katero sta se pritožila tako oba tožnika kot tudi toženec. Toda tudi sodišče višje stopnje se je strinjalo z razsodbo in je pritožbe vseh treh zavrnilo. Brejc in Janša sta menila, da je odškodnina prenizka; po njunem mnenju bi moral vsak dobiti vsaj dva milijona tolarjev. Jelinčič pa je predlagal spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Po njegovem mnenju tožnika nista dokazala, da bi besede v spornem intervjuju v resnici tudi izrekel (to je ves čas zanikal). Trdil je, da bi bil edini dokaz o izrečenem magnetogram intervjuja oziroma njegova avtorizacija, ki bi jo opravil sam. Vendar magnetogram ne obstaja, avtorizacije pa tudi ni bilo.

Toda sodišče je menilo, da je prav toženec tisti, ki je izrekel sporne trditve. Verjelo je novinarju Mirku Lorenciju, da predstavlja zapisani intervju dobeseden prepis toženčevih (jasnih) besed, ki jih je novinar med klasičnim intervjujem snemal na diktafon. Po objavi intervjuja Jelinčič ni zahteval popravka, kar pomeni, da na intervju ni imel pripomb. Ob tem se je sodišče oprlo tudi na Brejčevo izpoved, češ da je od Jelinčiča terjal opravičilo, slednji pa je odvrnil, da vztraja pri vseh svojih izjavah, ki jih lahko tudi dokaže. To pomeni, da je sporne izjave "vzel za svoje", pa tudi to, da je za njihovo objavo vedel, je zapisano v sodbi višjega sodišča.

Kot je ocenilo sodišče, je Brejcu in Janši zaradi Jelinčičevih besed nastala škoda v obliki duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Njuna okolica je začela dvomiti o njuni moralnosti, občutila sta sovraštvo in prezir pa tudi v njunih družinah je bilo čutiti prizadetost in razburjenje. Zaradi tega tudi odmerjena odškodnina, ki jo bo moral plačati Jelinčič. Višje sodišče je menilo, da bo s prvostopenjsko sodbo odmerjeni denar pomenil kar pravšnje zadoščenje za bolečine obeh tožnikov. A te bolečine niso mogle biti tako zelo hude, ker sta javni osebi, delujoči v politiki. Prav v tej sferi družbenega življenja so ljudje bolj vajeni na grob jezik, napade in nestrpnost političnih tekmecev; precej bolj kot tisti, ki niso vsak dan in poklicno izpostavljeni tovrstnim dvobojem. Čeprav sta Janša in Brejc zahtevala višjo odškodnino, po mnenju sodišča ta ne bi dosegla svojega namena, pač pa bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njim - pomenila bi obogatitev tožnikov.