Profil športnega novinarja pri nas je marsikdaj neobičajen in v neskladju s profesionalnimi standardi. Praksa kaže, da je pomemben del športnih novinarjev za denar povezan s športnimi organizacijami, kar novinarju izpodbija kredibilnost. Problem nastane, kadar športni novinarji svoje poslanstvo jemljejo kot navijaštvo, s čimer izkoriščajo poklic za dosego drugotnih ambicij. Izgovor običajno najdejo v tem, da poročajo za dobrobit športa, zato niti nimajo želje, da bi poglobljeno razmišljali. Ne hrepenijo po tem, da bi razvili raziskovalno žilico in se postavili v vlogo psov čuvajev. Ker jih ne zanima resnica, niso provokativni in kritični, ampak raje ugajajo športnim organizacijam in s tem ustvarjajo popačeno javno mnenje. Pojav ni le skrb vzbujajoč, ampak tudi prepleten s številnimi navzkrižji interesov, ki jih novinarski etični kodeks zavrača, a zaradi pomanjkanja vzvodov ne prepreči. Problem je v sistemu, ki dovoljuje in marsikdaj celo nagrajuje sporno prakso, namesto da bi določil meje dopustnega. Samoregulacija tako ostaja na ravni posameznika in njegovih etičnih načel, ki si jih vsak razlaga po svoje.
Izpostaviti gre tudi neurejen socialni status športnih novinarjev. Malo je medijev, kjer predvsem mlajši del športnih novinarjev ne bi bil obsojen na prekerno delo za mizerno plačilo in podpisovanje pogodb za kratek čas. Takšno okolje ne spodbuja kreativnosti, ampak športnega novinarja postavlja v nehvaležen, celo stresen položaj. Zaradi nenehnega krčenja stroškov dela se kvantiteta vse pogosteje znajde v prednosti pred kvaliteto, kar ni pot do rešitve, ampak vodi v dodatno poslabšanje razmer.