Ne vem. Te statistike ne spremljam, ne štejem, je pa zanimiva. Vem samo, da sem začela v Fort Williamu, letnice se pa že ne spomnim več. 2006? Desetkrat med deset ni slabo. Prvih uvrstitev med deseterico sem bila zelo vesela, vmes malo manj, zdaj jih znova zelo cenim. Konkurenca je huda. Zelo tesno smo skupaj. Skoraj dvajset tekmovalk je sposobnih za zmagovalni oder.
No, stopničke se vam iz sezono v sezono izmikajo.Stopničke čakajo in pridejo (smeh). Tokrat nisem bila daleč. Le dobro minuto, kar v krosu ni veliko. Še posebno zame. Zaradi poškodbe sem bila kar šest tednov 'out'. V tem času nisem zmogla narediti nobenega treninga na terenu, le na cesti, fitnesu ali valjih. In prav teren meni najbolj manjka. V Novem mestu me je kar malo zanašalo. Poleg tega sem začela iz tretje startne vrste in že zaradi gneče, prerivanja in ustavljanja v začetnem delu sem izgubljala. Minuta se s te plati ne zdi veliko. Formo sem očitno zadržala na visoki ravni in pričakujem, da se bo še dvigala.
Kako je z ramo?Počena kost se ne celi tako hitro kot rebra, ki sem jih poškodovala prej. Po dirki v Južni Afriki, kjer sem priletela na skale z glavo in ramo, so me zdravniki pregledali, a glede na to, da sem končala enajsta, niso bili dovolj pozorni. Počeno kost so odkrili šele na novem pregledu čez tri tedne. Terapija je bil le dodaten tritedenski počitek.
Tehnično zahtevne proge so vam vso kariero delale največje preglavice, kljub temu da ste veliko vadili tudi te prvine?Tudi to sezono sem se temu veliko posvečala, tudi na »enduro« kolesu. Zahtevni tereni mi res ne odgovarjajo. Dobro, da sem osvojila vsaj kolo z 29 colskimi obročniki in o 26 ali 27,5 ne razmišljam več. Ta revolucija je mimo. Ko sem začela tekmovati v gorskem kolesarstvu, proge še zdaleč niso bile tako zahtevne. Sedanji trend je, da so vse bolj brutalne z ogromno kamenja in skoki. Mislim, da so šli predaleč. Najmanj tri izmed najboljših smo se huje poškodovale že v Afriki na prvi dirki. Preveč tudi za UCI. Veliko poškodovanih ni dobro za panogo. Tudi zato bo verjetno proga v nedeljo na dirki svetovnega pokala v nemškem Albstadtu in teden kasneje v St.Wendlu bolj humana in bolj zame. V Nemčiji ne gredo v ekstreme.
Kakšen poseben razlog?Verjetno jih je že izučilo. Lani sta bila dolgo poškodovana njihova največja zvezdnika, olimpijska zmagovalka Sabine Spitz in Manuel Fumić. Švicarji pa še naprej želijo težje in težje. Imajo veliko mladih, ki jih že od malih nog uvajajo na take terene.
Torej se na kamenju in krvi kreše dvoboj generacij?Lahko bi tudi tako rekli. Georgia Gould, predstavnica tekmovalk v komisiji UCI, je pred kratkim zbirala mnenja in je bilo v njih čutiti prav to. Razpon generacij je zelo širok. Sabine Spitz je devet let starejša, Gunn-Rita Dahle sedem, pa še vztrajata. Vodilna v pokalu in lestvici Jolanda Neff je 13 let mlajša, Tanja osem. A skozi leta se ni spremenilo pravilo, da je ob odlični formi vsaka proga lahka, ko ne gre, pa vsaka težka.
Kaj se je v desetih letih v krosu najbolj spremenilo?Ogromno. Kolesa, zahtevnost prog. In prišle so nove tehnologije, ki pomagajo pri treningu. Zdaj na merilcih moči zelo natančno vem, v kakšnem stanju sem. Letos obračam tudi 20 vatov več kot lani na istem terenu. Treniram lahko več, kot sem prej. Seveda odvisno od bivanja v višinskem šotoru, saj je od tega odvisna regeneracija. Še posebno letos več vadim v fitnesu.
Pa prehrana? Gorske kolesarke morate paziti na vsak kilogram, da lažje plezate v klanec?Jem veliko bolj raznoliko, kot sem. To je pri meni še bolj opazno, ker nisem ravno marala mesa, a ga zdaj več pojem. Nisem le pri testeninah in sladkariji kot nekoč.
Lani ste nastopali za kamniški Calcit, letos za nizozemsko Felt Feenstra. Kakšen status imate, glede na to, da ste zvezdnica ekipe?Zvezdnica sem le zaradi dosežkov, sicer se tega ne čuti. Mala ekipa smo iz Slovenije, Avstrije, Belgije in Nizozemske. Nimam veliko obveznosti poleg nastopov v svetovnem pokalu. Imam veliko svobode glede izbire drugih dirk. Z Robertom sva z menedžerjem ekipe sodelovala že prej.
