Pričakovali smo ponovitev zgodbe s soočenj pred parlamentarnimi volitvami – neprestane besedne napade, podtikanja, nizke udarce. Navsezadnje je položaj predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) nadvse mamljiv; čeprav je volonterski, gre za tako rekoč četrtega najvplivnejšega in najpomembnejšega predsednika v Sloveniji, za predsedniki vlade, države in državnega zbora. Zato ne čudi, da mora imeti dirigent slovenskega športa mnoge vrline – poslovneža, spretnega lobista in seveda zaljubljenca v šport. Toda trojica kandidatov na soočenju, ki ga je organizirala STA, Zoran Janković, Bogdan Gabrovec in Andraž Vehovar, je bila med seboj presenetljivo spoštljiva in dobra urica je minila v športnem duhu.
Šestnajsti december bo nadvse zanimiv dan, za slovenski šport celo zgodovinski. S pomembnega položaja bo sestopil Janez Kocijančič, ki je bil trdno v sedlu neverjetnih 23 let. Zveze in poznanstva, ki jih je stkal v dobrih dveh desetletjih, so neprecenljivi, njegova podpora pa bi enemu izmed trojice kandidatov najverjetneje že zagotovila večino izmed 145 glasov. Čeprav sam vztraja, da javno ne bo nikogar podprl, je med vrsticami iz govorov kandidatov v zadnjem času mogoče razbrati, da je njegova izbira ljubljanski župan, ki od nekdaj velja za ljubitelja in mecena športa, lahko pa se pohvali s tem, da je prestolnici zagotovil pomembna športna objekta. Tudi zato se mu je kandidatura zdela naravna pot. »Sem vez med športom in gospodarstvom, saj lahko zagotovim športu, kar je najpomembnejše, to pa so finančna sredstva,« pravi Janković, ki zaradi afer in domnevnih nepravilnosti, povezanih tudi s komisijo za preprečevanje korupcije, velja za moralno spornega kandidata. Pohvalil se je, da bo mestna občina letos športu namenila 17 milijonov evrov, dodatne tri pa za klube še sponzorji. Sam pravi, da bi bil položaj predsednika OKS funkcija za dušo in srce, prepričan pa je, da bo zraven zlahka še župan: »Ključno za uspeh je timsko delo. Če bi me jutri zadela kap, bi sodelavci naprej vodili posle enako uspešno. Ko mačke ni doma, miši ne plešejo, temveč delajo.«
Če bi trojica igrala šah, bi bil poraženec gotovo predsednik Judo zveze Slovenije Bogdan Gabrovec (po 20 letih vodenja bo odstopil s tega položaja), ki je za odgovore na vprašanja porabil največ časa. Nekoč je bil politično aktiven, pri čemer je bil do leta 1986 v zvezi komunistov, med letoma 1995 in 2001 pa je kot član SDS zamenjal barvo. »V politiki me že dolgo ni več, spoznal sem, da mi tam ni mesto,« je najprej pojasnil svoj prehod z leve na desno politično opcijo. Nato pa je na provokativno vprašanje, ali lahko oceni, v čem je boljši od protikandidatov, dejal: »Ocenjevanje ni primerno. Preberite program in videli boste, kdo je boljši.« Vodja slovenske odprave na zadnjih olimpijskih igrah v Londonu je nekaj kritičnih besed namenil tudi aktualnemu predsedniku, češ da bi bilo s 35 zaposlenimi mogoče narediti več, kot so doslej, pri povečanju proračuna pa naj bi bilo še nekaj rezerv. Razkril je tudi skrivnost: »Da moramo šport vrniti športnikom, ni floskula. Zato nisem bil vesel, ko sem se na igrah pojavil v vlogi vodje odprave. Da jo moram voditi, me je prisilil predsednik, ne vem pa, zakaj. Odprave so in bodo vodili športniki, to je edino pravilno. Dolgo se je govorilo, da smo pri obiskovanju velikih športnih prireditev turistična organizacija, a že dolgo ni več tako.« Gabrovec, sicer že upokojenec, to rad poudari: »Imel bom veliko časa za funkcijo predsednika. Sam sem prepričan, da je prisotnost v bazi na Celovški 25 nujna, saj je potrebno dnevno vodenje. Dela je veliko, sploh glede športnih zvez. Ne predstavljam si, da bi to delal tako, za zraven.«
Najkrajši v odgovorih je bil najbolj elegantno oblečeni Andraž Vehovar, nosilec srebrne olimpijske kolajne iz Atlante 1996, za katerega je bila odločitev, da kandidira, enostavna, saj je bil del športa od rane mladosti. »Šport je v vsaki pori mojega telesa, videl sem ga z vseh človeških plati. 43 let izkušenj me dela takšnega, kakršen sem.« Da bodo mladostniki še bolj množično vpeti v šport, se mu zdi velik izziv: »Poskrbeti moramo, da se bo čim več otrok udejstvovalo v športu, pridobljena motorična znanja do desetega leta so ključna. Slovenski mladostniki so eni bolj debelih, nazadujejo v motoričnih disciplinah. Otroke moramo naučiti športnega življenja, brez široke baze ne bo velikih talentov in pravih šampionov.« Nekdanji kajakaš, ki je bil leto in pol v politiki, danes pa ni član nobene stranke in ni politično aktiven, kot težavo navaja tudi vse višje vložke staršev, ki prispevajo za treniranje. »Vložek staršev se je povečal do te mere, da nekatere družine ne zmorejo več plačevati vadbe. Pocenitev športa na osnovni ravni je nujna,« še pravi oče treh hčera, ki ne vidi težav pri usklajevanju vodenja OKS in lastnega podjetja.