A prav državna prvenstva konec tedna so bila nov nazoren primer prevlade in zapostavljanja, z odzivi v javnosti in medijskim spremljanjem vred. Najbolj zapostavljeni so bili teki, čeprav gre za panogo, ki je množicam najbolj dostopna. Delni razlog na prvo žogo bi lahko bilo tekaško prizorišče Javorniška planina. Ena najlepših planin pod Triglavom je idilično okolje za tekaška tekmovanja, a prizorišče je »na koncu ceste in še deset kilometrov dlje«, kot je nekoč dejal tekaški filozof Marko Dolenc. Tako daleč stran, da prvenstva v atraktivnih štafetah in prestižnem maratonu niti po naključju ni mogel videti noben naključni obiskovalec Pokljuke. Ki pa je lahko v istem času videl precej skromneje zastopano biatlonsko prvenstvo na bolj urbanem Rudnem polju.
Da bi se organizatorji dogovorili in uskladili prizorišče in koledar, je misija nemogoče. Še bolj nazoren primer je bil teden prej, ko so tekaško prvenstvo na Rudnem polju odrinili za kasarno v gozd. Da bo jasno, osnovna baza obeh panog so smučarski teki, biatlon je le atraktivna nadgradnja. Dogajanje na Rudnem polju diktirajo biatlonski šefi. A tovrstne niso samo pokljuške fore. Še bolj slovenska, če jo razumemo kot slovenski nacionalni ponos, je Planica. Raj za skoke. Tekači vedo, da je s tekaško idilo v trikotniku Rateče–Podkoren–Tamar v najlepšem tekaškem mesecu marcu konec. Zaradi parkirišč za skoke in polete barbarsko arogantno uničijo vse smučine v Planici in vse prehode. Uničijo, zrolbajo sneg do kamenja. Tam, kjer bo, če bo, tekaški center in s katerim kandidirajo za nordijsko SP 2019. Tam, kjer bodo podelili 17 kompletov kolajn v tekih, pet kompletov zraven v skokih.
Ambasadorka kandidature Petra Majdič lahko le upa, da planiške tekaške sramote doslej ni videl nihče. Povsod po svetu bi bil to škandal, pri nas je praksa. Praksa, ki ni v ponos kraju, ki ima uspešen tekaški klub z državnimi prvaki, a nima skakalnega. Z le malce smisla in duše za šport bi bilo mogoče najti sožitje med smučinami, prizorišči in parkirišči. Kjer koli. V dobro vseh.