Športniki invalidi: Občutljivi pri emocionalnih komponentah

Pomemben je pristen osebni odnos

Ko smo jo vprašali, na kakšen način sodeluje s strelsko paraolimpijsko reprezentanco, je dejala, da je psihološka priprava enaka kot pri običajnih športnikih. »So pa ti ljudje zelo srčni in imajo izredno motivacijo, kar jim pride zelo prav. Treba se je zavedati, da govorimo o športnikih, ki morajo premagati težave z invalidnostjo, kar ni enostavno. Iz izkušenj lahko povem, da je zelo pomemben pristen osebni odnos. Med športnikom in psihologom mora biti največje možno zaupanje, izpostavljena mora biti človeška plat, saj so zelo občutljivi pri emocionalnih komponentah,« je razpredala Katarina Barborič, ki je pred leti za svojo diplomsko delo z naslovom Nekateri psihološki vidiki okrevanja po resnih športnih poškodbah in psihične tendence, povezane s fizičnim zdravjem pri vrhunskih športnikih prejela Univerzitetno Prešernovo nagrado.

Ob tej priložnosti je apelirala na družbo, naj po svojih zmožnostih pomaga invalidnim športnikom po finančni plati, ki je ena njihovih največjih težav. »Z dodatnimi sponzorskimi sredstvi bi se njihov položaj nedvomno izboljšal. Lažje bi prebrodili težave, ki jih imajo na poti do uspeha. Strelci iz paraolimpijske reprezentance imajo tako kot drugi športniki naporne treninge, saj so na vadišču po dvakrat na dan, potrebujejo pa več denarja kot drugi. To se opazi že pri prevozih, saj rabijo posebej prilagojene avtomobile. Obremenjujoče je, da se morajo ob vseh naporih ukvarjati tudi s temi problemi, namesto da bi se povsem osredotočili na pomembna tekmovanja,« je sklenila Barboričeva.

Brumen do pomembnih življenjskih spoznanj

V povezavi z gluhimi košarkarji pa je dogajanje od blizu petnajst let spoznaval Peter Brumen, ki se je proslavil na selektorskem mestu izbrane vrste, s katero je osvojil šest odličij. Zlato, srebrno in bronasto kolajno je z igralci prinesel z evropskih prvenstev, dvakrat je bil drugi na olimpijskih igrah in enkrat bronast na svetovnem prvenstvu. Ko so ga povabili za selektorja, sprva niti ni natančno vedel, kaj lahko pričakuje, čeprav se je že kot igralec in sodnik spoznal z gluhimi košarkarji. »Na začetku je bilo marsikaj silno novega, vendar ker sem človek dokaj prilagodljive narave, ni bilo težko. Upošteval sem dejstvo, da delam s športniki, ki ne slišijo. Najprej sem postavil nekatere pogoje in skozi čas ugotavljal, ali jih igralci sprejemajo ali ne,« je uvodoma dejal Brumen, ki je še vedno aktiven v trenerskih vodah. Zdaj sodeluje z mladimi košarkarji v zamejstvu pri tržaškem projektu Jadran.

Pristen odnos med njim in gluhimi košarkarji se je najbolj izoblikoval po tem, ko se je reprezentanca uvrstila na evropsko prvenstvo na Poljskem. Takrat so igralci začutili, da je Peter Brumen vreden njihovega zaupanja. »Imeli smo srečo, da sta v tistem obdobju v naši ekipi sodelovala izjemna košarkarja, ki sta bila vsem v veliko oporo. Seveda govorim o Saši Lukiču in tri leta mlajšem Mihi Zupanu. Bila sta nosilca naše kakovosti, srce moštva,« se spominja naš sogovornik, ki je v času sodelovanja z reprezentanco prišel do pomembnih življenjskih spoznanj. »Šele čez čas sem začel ceniti, kako hvaležni moramo biti ljudje, da živimo brez hendikepov. V veliko veselje mi je bilo, ko sem uvidel, da lahko gluhi športniki z delovno vnemo in prepričanostjo izstopijo iz sivega povprečja gluhote. Ti košarkarji so dokazali tako samemu sebi kot vsej gluhi skupnosti, da ima vsakdo odprto pot do uspeha,« je razlagal Brumen.

Ocenil je, da so gluhi košarkarji veliko bolj čustveno navezani na šport kot tisti, ki slušnih težav nimajo. To je uvidel na enem od večjih tekmovanj, ko se ekipa ni uspela uvrstiti v boje za kolajne. »Takrat so igralci reagirali, kot bi bilo konec sveta. Tisto noč in še ves naslednji dan smo morali z vodstvom reprezentance zelo paziti nanje. Ob neuspehu so podvrženi eruptivnim izbruhom nezadovoljstva in vseh drugih emocij. Ko se cilji ne uresničijo, gre za izjemno zahtevne preizkušnje tako trenerja kot njegovih sodelavcev,« je povedal.

Brumen je znan po tem, da se je vedno zelo vživel v tekmo. Skakal je, se metal po tleh, dvigoval stole, tudi z glavo razbijal reklamne panoje. S temperamentnostjo je želel še bolj spodbuditi igralce, da bi se na parketu predstavili v najboljši možni luči. Na treningih se ni pretirano posvetil psihologiji, je pa moral med pripravljalnimi obdobji večkrat ponoviti, kako naj bodo videti akcije. »Veliko je bilo risanja po tabli, da so dobili vizualno predstavo o igri. Pripomb ne slišijo, saj na tekmah ne smejo nastopati s slušnimi aparati, a vseeno so ti fantje naučeni branja z ustnic, čutijo valovanje zvoka, tresljaje tal, spremljajo grimase…« je razlagal Brumen.

Đurić: Vsak je po svoje drugačen

Za večjo prepoznavnost slovenskih športnikov invalidov s svojimi dosežki in karizmo skrbi plavalec Darko Đurić, ki se ravno v teh dneh mudi na svetovnem plavalnem prvenstvu športnikov invalidov v Montrealu v Kanadi. S plavanjem se je začel resneje ukvarjati šele pred šestimi leti v Radovljici, od takrat pa so njegovi dosežki vse boljši. Pravi, da se vode nikdar ni bal, ni pa vedel, da lahko plava brez pomoči. »Moral je le priti trenutek, ko sem skočil v vodo in me spremljevalec Sašo ni ujel. Takrat sem začutil, da sem ploven, da se ne utopim. Da moram le še mahati in gre,« je dejal.

Đurića ne moti, ko ga ljudje sprašujejo o njegovi invalidnosti. Pravi, da se je podobnih vprašanj že privadil. »To sem pač jaz. Tega ne morem skriti. Bila je le ena možnost – da to sprejmem. Nikoli se mi ni zdelo, da sem tako zelo drugačen. Saj občutim, da me ljudje opazujejo in gledajo name drugače, a se s tem ne obremenjujem. Me ne moti. Sprejel sem se takšnega, kakršen sem,« pove samozavestno in doda, da je v javnosti preveč polemik o sprejemanju drugačnosti: »Bistvo je v tem, da je vsak po svoje drugačen. Če bi bili vsi enaki, bi bil svet nezanimiv.«