Ne. To je odvisno, kateri sponzorji pridejo zraven in s kakšnim namenom. To določa trg. Ne glede na uspehe Gorana Dragića, Tine Maze ali Petra Prevca so za slovenske sponzorje vredni toliko, kolikor pač lahko dajo, kar je povezano z velikostjo trga.
Je Prevc pri trženju svojega imena zelo omejen, ker je član večje ekipe z enakimi pravicami in dolžnostmi kot njegovi kolegi iz reprezentance?Prevc je omejen pri iskanju sponzorjev, ki bi bili lahko vidni med tekmami. A to ne pomeni, da ga drugi sponzorji ne morejo oziroma ne smejo uporabljati. Vseeno je lahko ambasador znamke kakšnega od podjetij. V tem je potencial kar velik. A ne tako velik, kot sem zadnjič bral v intervjuju s Primožem Ulago. Milijonske številke so namreč nerealne. Tako visoko lahko sežejo zimski športniki v Avstriji. Seveda bi Prevc lahko dobil več, če bi lahko tržil tudi čelado, a daleč od tega, da bi imel pri trženju zvezane roke.
Je sploh možno, da tako športnik kot sponzor, ki sta omejena zgolj na majhen slovenski trg, skupaj dosežeta večji dobiček?Mislim, da je to možno. Da bi to dosegli, so prvi pogoj športni uspehi. Potem se mora športnik zavedati, da gradi svojo osebno blagovno znamko, kar je danes v dobi interneta in družbenih medijev precej lahko storiti. Torej lahko za svojo prepoznavnost športnik veliko naredi sam. Zadnji pogoj je, da podjetje v tem prepozna interes in ga vključi v svojo zgodbo. Če manjše ali srednje podjetje lahko s precej majhnimi sredstvi na dolgi rok gradi zgodbo s športnikom, se mu lahko vložek povrne. Ampak to je tek na dolge proge.
Lahko izpostavite kakšen primer? Je morda tak Filip Flisar?Filip Flisar je zelo uspešno zgradil svojo blagovno znamko. Izkoristil je eno zelo uspešno sezono, kajti sedaj že nekaj časa po športnih dosežkih ne izstopa več. Je pa treba vedeti, da za njim stoji Red Bull, ki ima ogromno marketinško službo, sodeluje pa tudi z raznimi medijskimi hišami. Zadnji primer, kaj lahko športnik naredi s posrečeno potezo, je Ilka Štuhec (za 10.000 všečkov se je oboževalcem na facebooku zahvalila tako, da je pozirala v smukaški preži brez oblačil, a je golo kožo zakrival napis »10.000« na listu papirja, op. a.). Izkoristila je trenutek.
Se športniki dovolj zavedajo teh možnosti?Ne. Športnik se mora od vsega začetka zavedati, da ne bo dovolj, če se bo posvečal le športu, ampak tudi svoji blagovni znamki. Skrbeti mora za promocijo, biti aktiven na družbenih omrežjih... Če bo to počel, bo hitro postal zanimiv za kakšnega sponzorja, tudi če ne bo ravno globalna zvezda.
Slovenski športniki znajo twitter in facebook uporabljati na pravi način, ali imajo pri tem še veliko rezerve?Zelo veliko rezerve je še. A ne le pri športnikih, ampak tudi pri sponzorjih, ki se še ne zavedajo povsem, kako močno orodje so družbena omrežja.
Kako naj bi športniki uporabljali družbena omrežja?Predvsem morajo biti naravni. Da nimajo ljudi, ki bi pisali sporočila za njih, ampak to počnejo sami. In da niso populistični. Navijači hočejo dobiti zakulisno informacijo, kaj se športniku dogaja zunaj terena, kaj dela na treningu, kaj dela, ko ne trenira, dobrodošla je kakšna fotografija s potovanj...
Tini Maze gre precej dobro, kajne?Zanimivo je, da je prek facebooka in twitterja navijačem bolj dostopna kot prek novinarjev. Zgodi se, da odvihra mimo novinarjev, potem pa informacijo poda prek družbenega omrežja. Tam izkazuje svojo osebnost, je pristna in čustvena, česar je ni strah pokazati. To je odlika velikih.
Takšno odprtost pogrešamo predvsem pri športnikih iz ekipnih športov.Pri ekipnih športih Evropa zaostaja za ZDA. Potrebovali bomo še sezono, dve, da se bodo evropski športniki znebili strahu. Gre pa že zdaj na bolje. Goran Dragić, Boštjan Nachbar in Jaka Laković so na primer zelo aktivni, za seboj pa so potegnili tudi druge košarkarje.
Zakaj nogometaši niso tako aktivni?To se sprašujem tudi sam. Je pa treba vedeti, da razen Valterja Birse in Samirja Handanovića v nasprotju s košarko nimamo športnikov, ki bi igrali za najboljše klube. Vprašanje je tudi, ali si nogometaši tega želijo. V nogometu se vrti več denarja, zato razvijanja blagovne znamke niti ne potrebujejo. A po drugi strani potemtakem tudi Anžetu Kopitarju in Goranu Dragiću, ki sta zelo aktivna, ne bi bilo treba nič delati na tem področju.
Zdi se, da se nogometaši še najbolj bojijo razkritja kakšnih zakulisnih informacij.Da, pa tudi Slovenija se ne uvršča nenehno na velika tekmovanja. Ko se uvrsti, je evforija velika, a ker ni konstantnosti, se trg ne more razvijati.
