»Ta tek sem odtekel iz vsega spoštovanja do gore in dveh kilometrov višinske razlike. Kar prepričan pa sem, da je bilo enkrat za trikrat: prvič, zadnjič in nikoli več.« Tako se je Milan Šenk, jekleni mož z Jezerskega, včeraj nasmejan šalil na vrhu 2558 metrov visokega Grintovca. Bradati mož, ki je že praznoval abrahama, je pot, ki je po planinskih tablicah markirana na pet ur, premagal hitreje kot v eni uri in 50 minutah. To je bil osnovni izziv za skoraj 300 tekačev in tekačic, ki so premagali pot od Kamniške Bistrice do najvišjega vrha Kamniško-Savinjskih Alp.
Tek ekstremov, tek za kralje višin. Tek, ki je v 15. izvedbi iz zgolj lokalne zvedavosti do uradno izmerjenega časa s 50 udeleženci prerasel v enega najbolj znamenitih tekov v Evropi in letos znova sodil v svetovno serijo Grand Prix. A tek je ostal tak, kot je bil leta 1996. Za vse. Le da je zdaj praznik vse doline, kot rad poudari Dušan Papež, avtoličar, ki z ženo, učiteljico Miro, in vso družino vleče niti organizacije. Mimogrede, prostovoljci so na goro v okrepčevalnice znosili 2000 litrov vode. In tudi zaradi srčne duše, ki jo ima tek, ne čudi, da so se izziva lotili tekači iz 16 držav, in to ne le zvezdniki.
Med tekači je bil tudi domačin, ki je ponosen na svoj pogum, da se je upal prijaviti in še pravočasno odnehati, že tam, kjer skalnata pot ob spodnji tovorni postaji zavije v strmino, kot je razlagal ob pivu, ki ga je zaradi izjemnega obiska in vročine nazadnje zmanjkalo. Kot je zmanjkalo tudi diplom zaradi rekordne udeležbe. »Po enem kilometru se je začela peklenska vročina. Bilo je kot ob ognjišču. Nobene možnosti za to, da bi dosegel rekord, ni bilo,« je kar malo žalostno glede na neugodne vremenske razmere za tovrstne podvige potožil drugič zapored kralj Grintovca, Eritrejec Teklay Wedemarian, potem ko se s časom 1,22:14 ni zmogel približati rekordni znamki Novozelandca Jonathana Wyatta (1,15:43).
»Takšna vročina je tudi zame preveč. Pri nas imamo največkrat prijetnih 23 stopinj,« je pripomnil skromni mož, ki bo 1000 evrov za zmago porabil za gradnjo hiše (stala ga bo 6000 evrov), saj je kot vojak z 20 evrov plače obsojen na življenje v vaški skupnosti. No, če mu domačinka Vida Uršič, svojčas najboljša slovenska kolesarka, med tednom ne bi pomagala z masažo in terapevtskimi obliži, bi imel zaradi uničenih nog kot posledico neprestanih tekem in trdega treninga napet obračun z Nejcem Kuharjem, domačinom iz Kokre. Zaostal je manj kot dve minuti. »Zame je Grintovec kot hišna gora. Po dvajsetkrat na leto sem na njej. Zadnji del bi lahko tekel miže. Bi si pa nekoč želel zmagati. Podobnega teka v Evropi ni,« je pripovedoval Kuhar, ki v Evropi dobiva sloves specialista za najstrmejše teke. »Razlike so. Drugod je po kilometer vertikale, tu sta dva. Pa skale, strmina. Italijani, ki so prvič prišli, so se kar spotikali, pa gre za zveneča imena. Množična udeležba pa me ne čudi. Smo v dobi, ko čim bolj je nekaj ekstremno, tem bolj mika več ljudi. Ta tek je po vseh plateh izjemen,« je pristavil Kuhar.
»Najbolj krasno se mi zdi, da sem kraljica Grintovca. Tako imenitno se sliši. Prav to me je spodbujalo, ko mi je bilo najtežje,« je bila na vrhu ob čudovitih razgledih vesela Mateja Kosovelj. Najboljša slovenska hitronoga planinka, katere poskočnost sem videl med prehitevanjem že zelo zgodaj v dolini – s čimer je zbudila prve misli, da bi nehal prestajati peklenske muke ob prvi klopci ob poti, če mi ne bi na vrh odnesli fotoaparata – je bila na vrhu v uri in štiridesetih minutah, kar bi še pred dvajsetimi leti veljalo za čudež. »No, gor kar gre, ampak dol... Dolga pot navzdol je tako odveč,« je Primorka potožila na vrhu, kjer ji je nekaj sto planincev in navijačev spremljevalcev pripravilo špalir, zraven pa je igrala harmonika.
