Zdaj pa k blasfemičnosti. Blasfemično pomeni bogokletno, se pa izraz uporablja tudi v primerih, ko ne gre za božje oziroma religiozne zadevščine. V prenesenem pomenu je sveto še marsikaj drugega od boga. Konec koncev je bil institut božjega domišljen zato, da se zaščitijo neke povsem tuzemske zadevščine ter interesi. Kot vsaka ideja ima tudi ideja božjega dobro in slabo plat. Slaba so kakopak številne zlorabe, krivice, zločini in druge svinjarije, ki so se v imenu svetega postorile, medtem ko je dobra plat tisto koristno, kar ponudi pojem civiliziranosti, torej pravila, ki v naša življenja uvajajo dobrodošel red, spoštovanje in druge vzvode ter pogoje za obstoj udobja, varnosti, miroljubnosti in podobnih dobrobiti. Blasfemično je torej tudi, ko nekdo krši skrajne postulate civilizacije. Če se preselimo na športne terene, bi primer klasične blasfemije bil, če bi se nekdo domislil na centralnem terenu v Wimbledonu odigrati nogometno tekmo v nogometnih čevljih s kramponi in jo nemarno razril. Blasfemično je tudi, ko smo v »jugovojni« videli, kako se je nogometno igrišče spremenilo v pokopališče ali obrnjeno, če na kaki množični grobnici zraste nogometni teren. A to so radikalne situacije.

Minuli teden smo lahko videli blasfemičen prizor, ki ga je navrgla slovenska zabavna produkcija. V enem od slovenskih resničnostnih šovov so vrle udeleženke na zabavi namreč zaplesale na biljardni mizi. Torej na finem filcu. Zakaj je ta filc svet? Jah zato, ker je občutljiva tkanina, ki se hitro poškoduje, mesta, na katerih so poškodbe, pa predstavljajo motnjo za igro. Iz tega razloga igralci biljarda, četudi so kadilci, nikdar ne igrajo s cigareto v ustih, da pač ogorek ne poškoduje filca. Rečeno drugače. Odnos do te fine tkanine je izkaz civiliziranosti.