Strah pred višino je za nekoga sicer nemoteč, kdo drug pa zna potarnati, da mu pošteno zmanjšuje kakovost vsakdanjika. Če že kdo, potem tovrstnega strahu zagotovo nima Mina Markovič. Je namreč športna plezalka, ki se v steni počuti kot doma. Še več, počuti se tako dobro, da ji je na svetu le redko kdo kos. Sploh na tekmah svetovnega pokala, kjer je doslej Zdravljico poslušala že 17-krat. Tudi pred dvema dnevoma, ko je bila na Kitajskem najboljša v težavnostnem plezanju. Kar pa je najbolj zanimivo, plezati je začela po naključju.
S prostim očesom laika se zdi, da je njeno plezanje popolno. A sama prizna, da ne pleza brez napak, so pa predvsem tehnične narave. »Nekateri so bolj vajeni plezati po občutku in sami kombinirajo vadbo v skali in plastiki. Meni bolj ustreza sistematični trening, da mi nekdo pove, katere so moje napake, in me nanje opozori,« razkriva ljubiteljica narave in sprehodov, ki zadnja leta podrobnosti plezalne tehnike pili s pomočjo trenerja Romana Krajnika in pravi, da se je njena raven na obojestransko zadovoljstvo precej dvignila. »Trener je tisti, ki popravlja malenkosti v tehniki in te uči prepoznavati rešitve v smereh, ki jih sam ne bi opazil. Trener tudi natančno ve, kdaj moram biti v formi, kdaj sem utrujena in kdaj mi lahko naloži še več dela.«
Bila je še najstnica, ko je med sprehajanjem v trgovskem centru rojstnega Ptuja zagledala promocijsko steno. In se odločila, da poskusi plezati. »Stena je bila velika štiri krat osem metrov, na njej pa so bile postavljene štiri smeri,« se spominja začetkov, ko še ni vedela, da bo plezanje postalo njeno življenje. Danes se ob omembi plezanja samo smeji in priznava, da v njem naravnost uživa ter sprejema kot nagrado, da se lahko v življenju ukvarja z nečim, kar ji pomeni veliko in v čemer je za nameček še izjemno uspešna. Uspešnost je tudi nagrajena. Pred dvema letoma je tako prejela najvišje državno priznanje v športu, Bloudkovo nagrado, od marca lani pa je zaposlena v Slovenski vojski. Toda ena velika želja ostaja neizpolnjena – nastop na olimpijskih igrah. Plezanje namreč (še) nima mesta v druščini olimpijskih športov. »Žal športniki na to nimamo vpliva. Sem pa vesela za vse športnike, ki se uvrstijo na olimpijske igre, in za Slovence vedno držim pesti,« pojasnjuje dvakratna skupna zmagovalka svetovnega pokala v letih 2011 in 2012. Plezanje je bilo sicer med osmerico kandidatov za olimpijske igre leta 2020, a so v boju za tri mesta izpadli, naslednjo priložnost pa naj bi imeli šele leta 2040.
Mnogi menijo, da je plezanje nevaren šport, a to še zdaleč ni tako. Ko plezajo po veliki steni, so namreč na vsaka dva metra nameščena varovala, in če pride do padca, plezalec pade največ tri metre v globino oziroma poleti po zraku. »Vožnja z avtom je precej nevarnejša od plezanja. Če si normalno pripet, te spodaj nekdo varuje, in če vpenjaš komplete, kot je treba, boš letel le toliko, kot je dolga vrv, in še tega se sčasoma privadiš.« Šport pa ni vse, v čemer je dobra, saj končuje študij psihologije. Zaveda se namreč, da je po končani karieri dobro imeti tudi ustrezno izobrazbo. Toliko bolj, ker od plezanja ne bo obogatela, saj so nagrade mizerne, za zmago na tekmi svetovnega pokala pa prejme 3000 evrov bruto. »Nagrade so res nizke, za 6. mesto recimo 150 evrov. Če si na primer na sedmih tekmah uvrščen med šest najboljših, ne zaslužiš niti za letalsko karto za Kitajsko.«
Njena odlika, ki jo dela boljšo od tekmic, je odlična fizična pripravljenost, kljub temu da je že tolikokrat stopila na zmagovalne stopničke, pa velja za športnico, ki vedno potrebuje potrditev. »To je res tako. Že na treningu potrebujem veliko potrditev, da verjamem vase. Ko se mi zdi, da v nekaj verjamem, mi trener reče, da bi lahko verjela še v kaj več. Ena zmaga mi ne pomeni toliko kot večini tekmic. Potrebujem dva, tri, štiri uspehe v nizu, da verjamem, da vse skupaj postane rutina. Na treningu me lahko denimo ena slabo odplezana smer podre za naslednja dva, tri treninge, medtem ko mi trije dobri treningi vlijejo dodatno samozavest,« pojasnjuje 26-letno dekle, ki zadnja leta živi v Ljubljani. Čeprav plezanje ni olimpijski šport, pa to še ne pomeni, da ni pod drobnogledom antidopinških agencij. »Smo del sistema, znotraj katerega nas lahko preverjajo kadarkoli. Predlani decembra so me obiskali dvakrat. Zjutraj ob 8. uri so me dobili na vratih. Na tekmovanju pa vedno testirajo zmagovalca in še enega naključno.«