Predstavljajte si, da bi politični novinar vplivnega medija sočasno opravljal novinarski poklic in imel visok položaj v službi za odnose z javnostmi v kakšni pomembni politični stranki. Učinek dvojne vloge bi bil v tem primeru zelo opazen in problematičen, saj sta omenjeni funkciji očitno nezdružljivi. In kaj bi se zgodilo, če bi športni novinar hkrati opravljal delo tiskovnega predstavnika v kakšnem športnem kolektivu? Obstaja v obeh primerih sploh kakšna razlika?
V slovenskem športnem novinarstvu so se dvojne funkcije sploh v zadnjih letih razrasle kot gobe po dežju. Praktično ni športnega uredništva brez novinarjev, ki prejemajo honorar od organizacije, ki bi jo morali kot resni novinarji nadzorovati in o njej kritično poročati. Poglejmo le nekaj najbolj odmevnih primerov. Zgodilo se je že, da je uradni napovedovalec tekem nogometašev Olimpije zvečer objavil prispevek z istega dogodka na nacionalni televiziji. Rokometni novinar pomembnega dnevnika že več let ureja spletno stran rokometne zveze, kar je počel tudi v vlogi urednika v svojem mediju. Hokejska novinarka športnega časnika je vodja ženske hokejske reprezentance, medtem ko je tiskovni predstavnik hokejskega zvezdnika Anžeta Kopitarja novinar komercialne televizije in piše tudi o hokeju. Novinarske konference rokometašic Krima je že vodil televizijski komentator, ogromno novinarjev pa se znajde v funkciji povezovalcev številnih športnih prireditev, s katerih nato poročajo za svoje medije.
Lahko bi pisal knjižne uspešnice, toda...
V športnih krogih so tovrstne dvojne vloge kakor tabu. Očitno navzkrižje interesov je največkrat odmaknjeno povsem na rob pogovorov. Novinar Večera Zoran Mijatović je v svoji magistrski nalogi nedolgo tega podrobno raziskal povezave med športnimi novinarji in tiskovnimi predstavniki. V svojem delu je opravil intervjuje z nekaterimi novinarji, ki opravljajo dvojno funkcijo. Nihče od njih ni bil imenovan s polnim imenom in priimkom, saj bi navsezadnje lahko naletel na nevšečnosti pri svojem primarnem delodajalcu. Njihovi odgovori so silno zanimivi, saj se večina zaveda, da deluje v konfliktu interesov, osrednji razlogi za opravljanje dvojnih vlog pa so največkrat želja po dodatnem zaslužku in iskanju alternativnih možnosti za kariero, pripadnost športni panogi, užitek, večja lastna prepoznavnost, plačilna nedisciplina v medijih...
Eden od anonimnih intervjuvancev je povedal, da je službo v športni organizaciji sprejel iz zanesenjaštva, ker je na športno panogo vezan profesionalno in emocionalno: »Začutil sem, da bi lahko pomagal športu. Ker sem bil v mediju omejen s prostorom, sem želel vse svoje zveze, poznanstva in informacije skozi intervjuje in zgodbe plasirati še nekam. To sem želel storiti v dobro športne panoge. Dodatno delo sem sprejel tudi zato, ker sem potreboval neki nov dodatni izziv – urejanje spletne strani, česar kot novinar časopisa pri svojem tiskanem mediju nisem mogel početi. Tako sem tudi razbil monotonost službe.« Drugi je povedal, da je tako vezan na panogo, da bi delo opravljal tudi brezplačno. Tretji je bil celo prisiljen v delo predstavnika za odnose z javnostmi v lokalnem rokometnem klubu, »ker je bil glavni oglaševalec medija in največji pokrovitelj kluba ista korporacija. Pivovarna je z denarjem krojila slovensko politiko«. Zgodi se, da morajo novinarji z istega dogodka za oba delodajalca napisati različni zgodbi. Eden od intervjuvancev je priznal, da za športno organizacijo piše pristransko in »mora delati v njenem interesu«.
Tovrstni novinarji se pogosto znajdejo v moralnem precepu, saj običajno poznajo največ zakulisnih zgodb, vendar jih ravno zaradi dvojne vloge radi zamolčijo: »Ko si enkrat predstavnik za odnose z javnostmi, razpolagaš z milijon informacijami, ki jih moraš znati kanalizirati, dozirati. Lahko bi vsak dan pisal knjižne uspešnice. Človek pride v konflikt interesov sam s sabo. Začneš se spraševati, kako ohraniti kritično noto do nekoga, ki te plačuje. Pristaneš pred povsem človeškim moralnim problemom, kako naj kritiziraš športno organizacijo, na drugi strani pa za njo delaš. Ni važno, za koliko denarja, vseeno si v delovnem odnosu z njo. In potem se mi zgodi, da nekdo v organizaciji izjavi neko neumnost, zaradi česar v časopisu pišem komentarje, nabijam organizacijo na križ, pišem, da gre za totalni kaos... V resnici pa sem sam del tega kaosa in ta kaos mene plačuje. S tem se lahko znajdeš v osebnem notranjem konfliktu, pa seveda tudi v vlogi glavne tarče zunanjih kritik.« Kot je dejal, medijski delodajalec nanj ni pritiskal, mu je pa dal urednik vedeti, da tako ne bo šlo v nedogled, čeprav zatrjuje, da vselej skuša obe zadevi ločevati.
Novinar je odgovoren občinstvu, tiskovni predstavnik pa svoji stranki
Melita Poler Kovačič je redna profesorica na katedri za novinarstvo na ljubljanski fakulteti za družbene vede in študentom med drugim predava o novinarski etiki. Poler-Kovačičeva ne pušča nikakršnega dvoma, da so dvojne vloge novinarjev etično sporne. Konflikt interesov po njenem nastane zaradi dvojne lojalnosti. »Novinar je v svoji profesionalni novinarski vlogi primarno odgovoren občinstvu, v vlogi predstavnika za odnose z javnostmi pa svoji stranki oziroma delodajalcu. Toda ti dve odgovornosti si lahko nasprotujeta oziroma se v konkretnih situacijah izključujeta, saj se nanašata na različne cilje oziroma interese obeh dejavnosti. Športni novinar mora poročati resnicoljubno, uravnoteženo in kritično, četudi bi to lahko škodilo poslovnim interesom nekega kluba. Predstavnik za odnose z javnostmi pa mora zagotavljati pozitivno, klubu naklonjeno publiciteto. Tudi v odnosih z javnostmi laž ni dopustna, ampak je sprejemljiva tako imenovana selektivna resnica. Kako bo recimo ravnal novinar, ki ima informacije o nepravilnostih pri delovanju svojega kluba? Kot novinar bi moral o tem nepristransko poročati, kot predstavnik za odnose z javnostmi pa bi moral omejiti škodo negativne publicitete in svoj klub zaščititi pred negativnim poročanjem,« odgovarja naša sogovornica.
Kot pravi, je odgovornost novinarja z vidika novinarske profesionalne norme enaka, če je z delodajalcem v rednem delovnem razmerju ali zgolj njegov honorarni sodelavec. Ker novinarji nimajo licenc, jih po njenem ni mogoče kaznovati tako, da bi jim prepovedali opravljati dvojno delo. »Sankcioniranje tako ostaja na ravni samoregulacije, katere prvi namen pa ni in ne sme biti kaznovanje novinarjev, ampak opozarjanje na napake z namenom zmanjševanja neetičnih praks. Vloga samoregulacije je torej bolj vzgojna kot kaznovalna. Seveda bi se lahko mediji kljub temu sami odločili, da ne bodo dajali dela novinarjem, ki so v konfliktu interesov,« dodaja. Tovrstni novinarji, ki sedijo na dveh stolčkih, kršijo tudi novinarski kodeks, ki med drugim pravi, da se mora novinar »izogniti delu zunaj novinarskega poklica, ki zmanjšuje njegovo verodostojnost ali verodostojnost novinarske skupnosti«. Melita Poler Kovačič pojasnjuje, da novinarja nihče ne more prisiliti, da bi spoštoval kodeks, ampak se morajo sami odločiti, kakšen pomen mu bodo dali.
»Treba je razčistiti, kaj novinarstvo sploh je. Novinarji bodo spoštovali kodeks, če bodo razumeli pomen novinarske samoregulacije in če bodo v kodeksu zapisane norme ocenili kot smiselne, skladne z novinarskim poslanstvom. Do takrat pa je kodeks gotovo mrtva črka na papirju. Koliko moči ima kodeks v določenem okolju, je odvisno tudi od ugleda, ki ga ima v očeh novinarjev stanovska organizacija, ki ga je sprejela,« zatrjuje Poler-Kovačičeva. Ob koncu je ugotovila, da športnemu novinarstvu v primerjavi s političnim dostikrat pripisujemo manjši pomen, ker ga »povezujemo predvsem z zabavo«, vendar poslanstvo športnega novinarja ni le poročanje o razvedrilu. »Športno novinarstvo ima veliko poslovno vrednost, povezuje se z ekonomskimi, političnimi in drugimi družbenimi sferami. Ima vpliv na naša življenja, čeprav morda ne tako opazen, kot to velja za politično novinarstvo. Konflikt interesov pomeni dilemo glede lojalnosti ne glede na to, ali se dogaja v političnem ali športnem novinarstvu,« je sklenila.
