Da bo nadvse zgovorna tekmovalka pristala v kasaških vodah, pravzaprav ne čudi, saj se je z njim ukvarjal že njen oče ter njegova brata. »Naša družina je s kasaškimi konji povezana že celo življenje. Moj oče je tako že leta 1984 kupil svojo prvo kasaško kobilo in začel z njo dirkati, njegov brat pa še dve leti prej. Pred dvanajstimi leti sem nato začela tekmovati še jaz,« se spominja Ajda Gorenc, prepričana, da je za uspeh odvisnih veliko dejavnikov, a med najpomembnejše zagotovo sodi dobra mera potrpljenja. »Odkar se ukvarjam s kasaštvom, sem spoznala, da v življenju ni takojšnjih rezultatov. Za dosego ciljev je treba trdo delati. Morda je prav to problem nas mladih. Vsi smo preveč neučakani oziroma ne znamo potrpeti. V kasaštvu ni bližnjic, treba je delati, dokler ti ne uspe, pri tem pa nikoli ne smeš obupati.«
V Sloveniji se sicer profesionalno s kasaštvom ukvarjajo le redki, večina pa je amaterjev. Mednje sodi tudi Gorenčeva. Kot pojasni, razlog za to tiči zlasti v dejstvu, da prav velike razlike med amaterji in profesionalci pri nas ni. Profesionalno licenco namreč pridobijo predvsem tisti, ki si želijo pogosteje nastopati v tujini, kar pa predstavlja zajeten finančni zalogaj. »Če smo povsem realni, se s kasaštvom ne splača ukvarjati. Povprečna nagrada za zmago pri nas znaša okoli 350 evrov. Če smo imeli mi lani s štirimi konji od nagrad 10.000 evrov dobička, smo nato ves denar porabili za hrano in opremo. Nam tekmovalcem ni tako ostalo nič,« pove Gorenčeva in obrazloži, da se mora večina znajti brez sponzorskih donacij.
In kaj 27-letnico tako zelo motivira, da v športu vztraja že toliko let? »Ko se zaljubiš v konje in v ta šport, težko odnehaš. Prisoten je adrenalin, hkrati pa je tudi zelo sproščujoče. Vsi treniramo zato, da se sprostimo, odmislimo vse težave in enostavno uživamo. Za tekmovalce pri nas kasaštvo predstavlja hobi, vendar pa se trudimo kot profesionalci.«
Voznica kasaških konj se treningom posveča petkrat na teden, ker ima doma tudi kmetijo, hkrati pa je mama dveh majhnih otrok, ji prostega časa ne ostane prav veliko. »Kakšnih drugih hobijev niti nimam. Dopoldne izkoristim za sprehode z otroki, popoldne pa treniram. Proti večeru je nato treba oditi še v hlev, ga očistiti in nahraniti konje, tako da gre dan hitro naokoli. Na koncu greš lahko le še spat, saj si že pri koncu z močmi,« še pristavi tekmovalka, ki si v prihodnosti želi čim več nastopov v tujini.