V Sloveniji preveč plačanih športnikov
»Meja med amaterizmom in profesionalizmom je zelo zabrisana. Amaterski šport je čista prostovoljna telesna dejavnost, za katero ne dobiš niti denarne nagrade niti plačila. Izjema je lahko le pri pokrivanju materialnih stroškov, torej pri recimo prevoznih stroških, prehrani... To ima dobro urejeno golf, kjer za amaterje niso dovoljene nobene finančne nagrade. Drugače pa je amaterski šport popolnoma neprofitna dejavnost,« je bistvo amaterskega športa pojasnil Tomo Levovnik, športni delavec in nekdanji alpski smučarski trener. Čeprav amaterski športniki za svoje športno udejstvovanje ne prejemajo nikakršnega plačila, pa to ne pomeni, da s športnim klubom ali šolo nimajo sklenjene pogodbe. Amaterske pogodbe obstajajo predvsem zaradi možnosti prehoda na profesionalno raven, pravi Levovnik in dodaja, da gre za tisti del pogodb, ko se nekdo zaveže, da bo igral na amaterski ravni, v primeru, da odide, pa njegov klub zahteva pokritje materialnih stroškov, ki jih je imel s tem športnikom. Poudarja še, da gre za določeno dilemo, saj dajo nekateri klubi ali šole v podpis pogodbo že otrokom, po kateri jim sicer ne izplačujejo finančnih sredstev, a se s tem zavarujejo v primeru, da bi se nekdo začel profesionalno ukvarjati s športom. Kot primer je Levovnik navedel Boštjana Nachbarja, v katerega je vlagal nekdo v Dravogradu in imel z njim tako pogodbo, da je ob prvi profesionalni pogodbi dobil določen odstotek. To je bil sorazmerno kar velik denar, ko je Nachbar začel podpisovati velike profesionalne pogodbe.
Meja med amaterizmom in profesionalizmom je še dodatno zabrisana zaradi vmesne poti. Mnogi športni kolektivi in športniki v Sloveniji imajo namreč status polprofesionalnega, kar Levovnik označuje za določen problem: »Zakon o športu opredeljuje poklicnega športnika, ki je lahko vsakdo, ki tekmuje v uradnem tekmovalnem sistemu od osemnajstega leta naprej. Nikjer pa ni opredeljeno, kakšne so njegove obveznosti, razen da mora plačevati pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali za njega to stori klub. Nekateri imajo status poklicnih športnikov, drugi pa ne. V slovenskih ligah je praksa, da je veliko študentov ali dijakov. Za igranje imajo nekateri pogodbe, ki so sporne. Odpirajo s. p. ali pridobijo statuse poklicnega športnika. Tako se jim omogoča tako rekoč legalno poslovanje. Oni lahko klubu potem izstavljajo račune, ti pa jim plačujejo. Sicer ni druge osnove, da bi klub plačeval nekoga, ki ima polprofesionalni status.«
Medtem ko obstaja težnja po vse večji profesionalizaciji v športu, pa Levovnik meni, da je v Sloveniji preveč plačanih športnikov. »Preveč denarja se porabi pri plačilih športnikov, kjer ni objektivne možnosti razvoja v smislu biti mednarodno konkurenčen. Eno je, če si konkurenčen na ravni slovenskega športa, drugo pa je biti mednarodno konkurenčen. Evidentno je, da mednarodno konkurenčen ne more biti kar vsak, po drugi strani pa za kvazikakovost, ki nima nikakršne zveze s sistemom ali vrhunskim športom, plačujemo sorazmerno veliko in potem dejansko izgubljamo cel kup sredstev za nadarjene mlade športnike, ki pa bi jih bilo vredno podpreti in imajo take ali drugačne elemente perspektivnosti ali potenciala, da bi se lahko razvili v mednarodne konkurenčne športnike.«
Nizajo rezultate profesionalcev, v bistvu pa so amaterji
Primer amaterskih športnikov, ki z neverjetno vnemo in odrekanjem dosegajo vrhunske uspehe profesionalcev, so člani malonogometnega kluba Litija, ki je na slovenskih parketih brez konkurence, pred kratkim pa ni veliko manjkalo, da bi se uvrstili na zaključni turnir četverice v ligi prvakov. Previsoka ovira je bila španska Barcelona, katere člani živijo izključno od zaslužka z igranjem malega nogometa. Pri Litiji je to precej drugače. »Uspehe nizamo kot profesionalci, treniramo pa kot pravi amaterji, kajti vsi imamo ob rednih treningih in tekmah še svoje obveznosti v službah. Urnike poskušamo uskladiti, je pa izredno naporno. Trudimo se po najboljših močeh. Treba se je znati organizirati, da vse uskladimo. Smo daleč od profesionalizma, predvsem glede treninga, možnosti vadbe in ne nazadnje finančnih sredstev. Litija je najbolje organiziran klub, tudi finančno dobro stoji glede na slovenske razmere, a daleč od tega, da bi se dalo preživeti samo od tega. Pred dvema ali tremi leti je bilo to še mogoče. Danes bi bili brez zaposlitev veliki reveži,« pojasnjuje kapetan Litije Igor Osredkar in dodaja, da so razmere zunaj slovenskih meja v malem nogometu drugačne: »V tujini se od tega da živeti. Moštva, s katerimi smo igrali pred kratkim, predvsem Barcelona in Araz, nudijo lepe plače. Na Balkanu se najde tudi kakšna ekipa, na primer v Srbiji, ki plačuje tako dobro, da se da živeti samo od tega.«
Tudi člani Litije so že imeli številne ponudbe tujih klubov, a redko ali skoraj nikoli se ne dogodi, da bi bila finančna plat tako dobra, da bi lahko za seboj pustili redne službe in se odpravili s trebuhom za kruhom. »Ponudbe iz tujine so. Od vsakega posameznika je odvisno, da se odloči, ali mu to ustreza ali ne. Tudi sam sem imel ponudbe, a je bilo finančno preslabo, da bi se mi splačalo pustiti službo. Je pa škoda, ker če bi pri nas bilo več denarja, bi lahko nizali še boljše uspehe, tudi reprezentanca,« potoži Osredkar in še enkrat poudari: »Vse se začne in konča pri denarju. Tako je tudi pri malem nogometu. Če bi bila Litija profesionalen klub, bi več in bolje trenirali, več bi bilo strokovnega vodstva, bolj bi bili spočiti in več bi lahko dali od sebe. Upam in želim si, da bi se kdaj to spremenilo. Vemo pa vsi, da so časi težki. Če se bo kaj spremenilo, se bo, mi pa bomo še naprej delali tako, kot smo do zdaj, in se trudili. Nizali bomo rezultate profesionalcev, v bistvu pa smo amaterji.«
