Če bi jih sredi noči zagledali v kakšni temačni ulici, bi morda pomislili, da srečanje ne bo imelo srečnega konca. A če bi jih pobliže poznali, bi zlahka uvideli, da sploh niso tako nevarni, kot zavoljo krepke postave delujejo na prvi pogled. Pišemo o zanimivih fantih iz Anglije, natančneje petih bratih Skofič, ki imajo slovenske korenine. Prejšnji teden so bili vsi skupaj na obisku v Ljubljani, kjer so ob debitantskem nastopu za slovensko reprezentanco v ragbiju v sklopu evropskega pokala narodov kar nekoliko presenetljivo, a zelo spontano sprožili športno evforijo.
V Spodnji Šiški vpisali svetovni rekord
Frankie, George, Archie, Max in Jack Skofič so postali magnet za občinstvo na nogometnem stadionu v Spodnji Šiški, ki je bil poln do zadnjega kotička. Gledalci so bili navdušeni nad dogodkom, ki mu je dodaten draž dodala zmaga Slovenije nad Bolgarijo, s katero si je naša reprezentanca že zagotovila obstanek v skupini. Jeziček na tehtnici so bili ravno bratje Skofič, ki so slovenski dres oblekli precej po naključju. Šele njihov dober prijatelj in klubski soigralec na Otoku je vodstvu slovenske ragbi zveze razložil, da v mestu Tarleton blizu Manchestra domuje pet bratov, ki bi radi nosili slovenski dres. Njihov ded Alojz Skofič je bil Slovenec, a se je po drugi svetovni vojni preselili v Veliko Britanijo. Ko so fantje odraščali, jim je z velikim navdušenjem pripovedoval zgodbe iz njegove rodne dežele, bratje pa so z velikimi očmi vestno sledili slišanemu in si skušali zapomniti vsako malenkost. Kakšno podrobnost jim je izdal tudi oče Jonathan, sicer zaprisežen igralec ragbija, ki je pred skoraj tremi leti mnogo prezgodaj odšel na oni svet.
»Izpolnili smo veliko željo našega deda in očeta. Za Slovenijo smo igrali zelo ponosno, saj smo s tem predstavljali svoje korenine,« so v en glas hiteli razlagat bratje Skofič, ki so se vpisali tudi v Guinnessovo knjigo rekordov. Doslej se namreč še ni zgodilo, da bi kar pet bratov odigralo kakšno reprezentančno tekmo v ragbiju, čeprav je malo manjkalo, da jim podvig ne bi uspel. Najstarejši Jack Skofič si je namreč dan pred sobotno tekmo poškodoval desno stegensko mišico, a je kot pravi bojevnik stisnil zobe in pomagal soigralcem. V njegovem požrtvovalnem nastopu se skriva tudi nekaj simbolike, ki odlikuje zelo povezane brate. Njihovo osrednje vodilo je, da nikdar ne obupajo, ragbi pa je skozi življenje pomembno izoblikoval njihove osebnostne lastnosti.
Osebna čestitka Boruta Pahorja
Ko so izvedeli, da bodo lahko igrali za Slovenijo, so se hitro začeli učiti Zdravljico, s čimer so želeli izkazati pripadnost deželi, ki jim je ponudila veliko priložnost, da s ponosom branijo njene barve. Max Skofič je po sobotni tekmi brez sramu priznal, da je dobil kurjo polt, ko je iz zvočnikov zadonela Prešernova mojstrovina, iz oči pa se mu je utrla tudi kakšna solza sreče. Bratje pravijo, da bodo z velikim veseljem še kdaj oblekli slovenski dres, saj so bili navdušeni nad zadnjo izkušnjo. V Ljubljani bi radi navezali številna nova poznanstva, saj pravijo, da človek postane večji, ko odkriva nove stvari v življenju. Kajpada niso pozabili omeniti polnih tribun šišenskega stadiona, saj pred tako polnim avditorijem še niso igrali. Ganjeni so bili, ko so na sediščih videli svoje prijatelje iz Slovenije, Anglije in celo New Yorka, ki so vseskozi glasno navijali. Med udeleženci seveda ni manjkal niti predsednik države Borut Pahor, ki jih je prišel po tekmi osebno pozdravit. Čeprav so doživeli ogromen medijski odziv, pa skromno pravijo, da se ne počutijo prav nič zvezdniško. »Mi le igramo ragbi. Ne igramo ga zato, da pridemo v časopise, ampak zato, ker ga imamo radi, saj smo s tem športom povezani, odkar pomnimo,« so poudarili.
Bratje Skofič so izpostavili slovensko gostoljubnost ob njihovi nastanitvi v Kosezah, kjer jim je stanovanje za teden dni prijazno odstopil eden vodilnih funkcionarjev ragbi zveze Ivan Šček. V Sloveniji so se počutili zelo dobrodošlo, odziv navijačev pa je dal mnogim že misliti, ali bi veljalo naslednjo tekmo organizirati na večjem stadionu. Seveda so mnogi pomislili na Stožice, a ragbi zveza ni tako bogata, da bi si lahko brez dodatne pomoči sponzorjev privoščila najem objekta, povrhu pa tudi velikost igrišča ni idealna za igranje ragbija. Morda bi bila bolj smiselna selitev na kultni bežigrajski stadion, ki pa bi ga morali precej preurediti. A kakor koli, ragbi zveza mora najprej najti finančna sredstva, da se bodo bratje Skofič v naslednjih letih redno udeleževali tekem slovenske reprezentance. Najmlajši med njimi, Frankie, je šele dopolnil polnoletnost, zato je pred njim še dolga kariera. Naslednja priložnost za vnovičen skupni nastop v dresu Slovenije bodo imeli že 3. maja na Dunaju.
