Bronasti Žan Košir: Še sebi ne zaupam, kaj šele drugim

»Hvala bogu, da mi je končno uspelo! Upam, da me boste sedaj nehali zbadati, da na veliki tekmi ne zmorem doseči vrhunskega rezultata. Do njega sem prišel postopoma, kot vse skupaj poteka v mojem življenju. Lani sem v Kanadi za nekaj stotink zgrešil kolajno na svetovnem prvenstvu, tokrat pa sem pokazal dobre vožnje, v polfinalu pa sem imel tudi nekaj športne sreče (Nemec je po napaki Koširja na prvi progi naredil še večjo napako v ciljni strmini, tako da ga je Slovenec prepričljivo premagal, prednost pa brez težav obdržal na drugi progi – op. p.).

Ko sem si zjutraj ogledal progo, sem pomislil, da smo na hokejski tekmi. Še peljati se nisem mogel, kaj šele, da bi pomislil na kaj drugega. Pokazal sem izkušenost, taktičnost, zmanjkalo pa mi je nekaj energije, da bi zadovoljil še sebe, saj vožnje niso bile takšne, kakršnih sem sposoben. Pomagale so mi izkušnje, da sem ves dan nekako varčeval z energijo. Na tekmah svetovnega pokala se mi je dogajalo, da sem bil do četrtfinala suveren, kasneje pa se je izkazalo, da sem izgubil preveč energije. Včeraj se posledično nisem dokazoval na začetku tekme, temveč sem se dopolnjeval.

Dejansko je bilo tako. Vse skupaj je bilo videti, kot da bi tekmovali v vseh letnih časih. Zjutraj sem se počutil, kot bi se z letnimi gumami vozil po poledenelemu klancu. Kasneje je bilo lažje, še kasneje pa so nastale luknje in z njimi nove težave. Pokazalo se je, kdo je najbolj kompleten deskar in med njimi sem očitno tudi jaz.

Na kolajno sem skušal misliti čim manj, da sem jo sposoben osvojiti, pa sem vedel že precej prej. Ves čas sem iskal optimalno linijo, si govoril, kje bi lahko smučal še bolje, toda noge preprosto niso imele dovolj moči, da bi lahko bolje realiziral cilje. Ko sem enkrat zapeljal skozi cilj in se prepričal, da je kolajna dejansko moja, sem bil zelo srečen.

Psihološko sem bil zelo stabilen, fizično pa nisem imel preveč moči. Polfinalni poraz je bil boleč, saj sem začel dobro, potem pa sem v ciljno strmino prenesel premalo hitrosti. V malem finalu sem naredil napako že zgoraj, a sem si dopovedoval, da se moram boriti do konca, saj sem bil po navadi v spodnjem delu na vseh vožnjah hiter. Čakal sem na napako tekmeca in jo k sreči dočakal že na prvi progi. V zadnji vožnji se mi je zdelo, da se peljem 'po babje', a sem bil očitno dovolj hiter. Veliko monologov sem imel med samimi vožnjami.

Veliko časa sem za razmišljanje, kar govori o tem, da nisem bil stoodstotno pri stvari. Potem sem se spodbujal in si govoril, da sem na olimpijskih igrah, naj vendarle zdržim.

Želel sem si, da smo na zmagovalnih stopničkah mlajši fantje, ki bodo tekmovali najmanj do naslednjih olimpijskih iger. Vsi trije smo atletski tipi tekmovalcev. Galmarini me ni presenetil, saj sva se pred kratkim pomerila v Nemčiji, kjer sva bila povsem izenačena. Z njim imava skupno točko tudi v tem, da imava oba za seboj operacijo hrbtenice, zato sva morala še bolj garati, da sva tam, kjer sva. Vic Wild pa je bil včeraj najboljši. Svoje življenje je posvetil tej kolajni in jo tudi osvojil. Za vsemi nami je ena posebna zgodba. Vic Wild se je moral poročiti z Rusinjo, da je prišel do takšnega uspeha. Jaz sem nekako že dve leti brez trenerja, imam pa pomočnika Gašperja Oblaka. Vse odločitve imam v svojih rokah. Kdaj in kam bom šel na trening. Velika odgovornost je na meni. Še sebi ne zaupam, kaj šele drugim. V zadnjih dveh letih mi je uspelo stopiti eno stopničko višje, saj sem se iz tekmovalca, ki je bil sposoben uvrstitev od devetega mesta navzgor, prebil do deskarja, ki se uvršča od prvega do osmega mesta. Sem perfekcionist.

Ko smo se vsi uvrstili v izločilne boje, sem pomislil, da se bomo bržčas med sabo udarili za kolajne. Žal mi je, da ni bilo tako. Nisem čutil medsebojne tekmovalnosti in sem jo vsakemu privoščil. Najpomembnejše seveda je, da smo jo končno osvojili. Res je sicer, da med nami ni prevelikega skupinskega duha. Jaz sem tisti, ki je odprt za sodelovanje. Sicer imam močan ego, a ne toliko, da bi škodoval drugim. Do končnega cilja vodi veliko poti, vsak pa mora poiskati svojo.

Noro. Še ko sem bil doma, sem navijal za vse športnike. Po televiziji je videti pot do odličja precej bolj enostavna, kot se dejansko izkaže na prizorišču. Navsezadnje še ni konec olimpijskih iger in imamo še svoje priložnosti. Počutim se, kot bi bil v gledališču, ko čakaš na svojo priložnost, medtem ko pred tabo vsi vrhunsko odigrajo svojo predstavo.

Upam, da so Tržičani ponosni na to. Športniki, ki so bili nekoč šampioni, so mi na moji poti zelo pomagali. Vse osebno poznam, vsi smo nekako teptali sneg za isto hišo. Spominjam se posnetkov svojega ata, ki je za hišo snemal Bojana Križaja in mojega strica. Nikoli si nisem mislil, da bo uspelo prav meni. Naj bo vse skupaj spodbuda za vse mlade. Sedaj smo se Tržičani prepričali, da smo sposobni doseči kolajno, naj bo naslednja zlata.

Naredil bom vse, da se izpolnijo te besede. Sedaj, ko že imam v žepu kolajno, bom napadel zlato.