Mladenič ima za sabo naporno sezono, saj je nastopil na osmih borbah. Šest od teh je končal z visoko dvignjenima rokama, dvakrat pa je moral nasprotniku priznati premoč. Kot trdi, bi lahko bila njegova statistika nekoliko boljša, če mu pri tem načrtov ne bi prekrižal sodnik. »Verjamem, da bi borbi, ki sem ju izgubil po točkah, lahko dobil. Ko sem nastopil v Zagrebu, je namreč sodnik storil napako, saj je nasprotniku štel nekontroliran udarec in ga označil za knock-down. Drugo borbo pa sem izgubil po vrnitvi s Tajskega, ko sem nastopil bolan, povrhu pa mi je veliko težav povzročala še časovna razlika,« pojasni Metličan Samo Petje, ki ne skriva, da si želi na sam vrh v dveh oziroma treh letih. Pri tem poudarja, da bo moral imeti pri izpolnitvi tega cilja na svoji strani tudi Fortuno, saj so poškodbe v njegovem športu prej stalnica kot izjema.
Petje sicer nastopa v dveh disciplinah. Poleg tajskega boksa sodeluje tudi na tekmovanju K-1, ki temelji na kickboksu. Razlika med obema borilnima veščinama je vse prej kot majhna, za veliko nevarnejšega pa velja tajski boks, saj borci tu neomejeno uporabljajo komolce in kolena. »Osebno mi je ljubši tajski boks, a imam več borb v K-1, ki je v tem delu Evrope bolj priljubljen in atraktivnejši. Prevelikih težav pri menjavanju stila borbe nimam, je pa res, da moram biti zaradi tega med borbo nekoliko bolj osredotočen,« obrazloži Petje in prizna, da za menjavo med stiloma brez nekaj predhodno opravljenih treningov vseeno ne gre.
Da ugled 21-letnika z uspehi raste tudi na mednarodnem prizorišču, dokazuje povabilo v resničnostni šov, v katerem bo nastopilo 32 borcev z vsega sveta. »Vse skupaj je videti približno tako kot v Big Brotherju, le da se tekmovalci med seboj borijo, poraženci pa nato izpadejo. Vendar se je nato zapletlo, saj nam niso povedali, da bodo borbe potekale po tradicionalnih pravilih tajskega boksa. To pomeni, da borci nimajo rokavic, temveč zgolj povoje. Na takšen način borbe se nisem pripravljal, hkrati pa obstaja precej večje tveganje poškodb. Po pogovoru s trenerjem sem nato sklenil, da ne bom sodeloval,« pravi Petje, ki odločitve ne obžaluje, saj verjame, da se mu bo podobna priložnost prej ali slej znova ponudila. Če se pošalimo, si je po odločitvi Belokranjca bržčas oddahnil marsikateri udeleženec šova, saj večina njegovih nasprotnikov po nekaj minutah v ringu z njim konča poškodovanih.
Življenje profesionalnega borca je sicer vse prej kot poceni, saj mora Petje ogromno denarja nameniti za potovanja zunaj Evrope. Nasprotno od marsikaterega drugega športnika pa ima to srečo, da mu v teh težkih časih ob strani stojijo sponzorji. A četudi jih ne bi imel, bi se svojemu športu težko odrekel: »Da bi prenehal, nisem nikoli niti pomislil. Vedno imam določene ambicije in cilje. Uspeva mi in ne vidim razlogov, da bi odnehal.«