Bilo je odlično. Ni besed, s katerimi bi lahko opisal občutke, tudi pokazal sem se v najboljši luči, saj sem nasprotnika spektakularno nokavtiral že v prvi rundi. Dobro, nasprotnik mi ni bil dorasel, toda ko stopiš v ring, nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Treniral sem najbolje doslej, hodil na dvoboje za trening z Giorgiem Petrosyanom, tako da sem bil v življenjski formi.
Kako poteka dvoboj za trening z borcem, kot je Petrosyan, verjetno je vse skupaj precej poučno?Veliko se naučim. Vsakič, ko treniram z njim, se srečam s stvarmi, ki so mi še nekoliko tuje. Če bi sebe primerjal s takimi borci, recimo najboljšimi dvajsetimi, bi mirne volje dejal, da se lahko z njimi pomerim, ampak na vrhu šteje vsaka napaka in teh ne sme biti, če želiš biti konkurenčen.
Je on vaš vzornik, tudi glede kategorije, v kateri se nahajata?Zagotovo je on moj prvi vzornik. V ta šport je prišel, kot da ni s tega planeta. Osemdeset zmag in le en poraz, ki se je zgodil v sumljivih okoliščinah na Tajskem proti domačemu borcu. Bil je moj vzornik, še preden sva začela skupaj trenirati. Všeč mi je njegov slog, kako pristopa k borbam, tudi treningom.
Kako sta sploh prišla v stik?Ko sem treniral na Hrvaškem, sta bila moj takratni trener in njegov v stikih. Zmenili smo se za dvoboj za trening v Gorici, kjer je treniral. Sprva smo k njim hodili enkrat na pol leta, zdaj pa zaradi več stikov že enkrat tedensko.
V Zagrebu je imel poslovilno borbo legendarni Nizozemec Bonjasky. Tudi njega vidite kot vzornika?Remy je bil moj vzornik, ko sem začel s treningi. Spomnim se njegove borbe pred leti s Filipovićem, ki v naših krogih velja za res odlično. Gledal sem jo po televiziji, slavil pa je Hrvat. Tudi v borbi z Badrom Harijem leta 2007 mi je bil Bonjasky zelo všeč, četudi ni bil boksarsko dobro podkovan, saj je klasičen tajski boksar. Spomnim se njegovega dela s koleni, kar je tudi meni zelo všeč, tako da sva si v tem podobna.
Vi prav tako izvirate iz muay thaija, tajskega boksa, in ste zelo aktivni z nogami. Dajete prednost tem napadom?V K1 moraš biti pripravljen udariti tudi s pestmi, čeprav se klasičen boks in tisti v K1 razlikujeta. Za borbo potrebuješ dobre osnove obeh zvrsti. Nikoli ni dovolj le znanje in poznavanje ene vrste udarca. Že sam boks in udarci s pestmi v K1 so zelo različni, različne so razdalje, »clinchi« (objemi borcev, op. p.) so bolj aktivni, prav tako so prisotni udarci s kolenom. Morda imajo nekoliko prednosti tajski boksarji, čeprav moraš biti popoln v vseh segmentih borbe.
Koliko vam manjka do morebitne popolnosti?Boks, v tem nisem superioren. Vseeno poznam tehnike boksa, ki so učinkovite. Ni pomembno, da bi moral več uporabljati te tehnike, saj lahko dovolj škode naredim z eno potezo ročne tehnike. Zato se osredotočam bolj na druge stvari in vključim boksarsko tehniko, da borbo zaključim.
Znani ste kot nokavter, kajne?Res je, več kot polovico svojih borb sem zaključil z nokavtom.
Je morda zmaga na takšen način že v vaši podzavesti?Ne, ne. Nokavt pride sam od sebe. Treba je graditi borbo. Ta traja včasih tri, spet drugič pet rund, zato moraš imeti v glavi pripravljen načrt za borbo do konca. Tudi če bi bil nepripravljen in bi hotel zaradi tega borbo zaključiti predčasno v prvi rundi, gre po navadi vse skupaj v nasprotno smer.
V zadnjih letih ste zelo napredovali.Prej, ko sem treniral v Karlovcu, sem opazil, da nisem storil koraka naprej. Z glavo skozi zid pa tudi ne gre. V trening moraš vedno iti stoodstotno in koncentrirano. Tega na Hrvaškem ni bilo. Napredoval sem šele po selitvi v Ljubljano, kjer sem poiskal novega trenerja in začel trenirati v klubu. Tisto leto sem imel le tri borbe, eno sem predčasno dobil v Rusiji proti Tajcu z okoli 200 borbami. Začetek v prestolnici je bil obetaven.
Kako ste sploh zašli v ta šport?Že v prvem razredu osnovne šole sem krajši čas treniral karate, saj je bil moj oče karateist. Navdušili so me tudi filmi Jean-Clauda Van Damma in tisti o Rockyju. Medtem ko sem obiskoval srednjo zdravstveno šolo, sem se vpisal v program kikboksa, kjer pa ni bilo profesionalnih trenerjev. Bolj se je delalo s karate tehniko, tako da v tistem nisem užival. Šele kasneje me je dober prijatelj in soborec Rok Štrucl popeljal v tajski boks in me nad njim povsem navdušil.
Tam ste že hitro izkusili prave borbe...Že po mesecu in pol treninga nas je trener vprašal, če smo za to, da se izkusimo v borbah. Večina nas je pritrdila in spodbujala drug drugega, čeprav trener ni bil najbolj specializiran za to. Nekaj borb smo dobili, nekaj izgubili in tako smo spoznali, da smo preveč trenirali eno in isto zadevo. Tak način treninga ni bil učinkovit. Kasneje smo se razkropili po Sloveniji in si našli druge trenerje. Štrucl je odšel v Novo mesto, sam sem začel trenirati na Hrvaškem, zdaj pa z Rokom znova trenirava skupaj v ljubljanskem klubu Red devil.
Neizbežna tema pri borcih so poškodbe. Ste jih doživeli že veliko?Nič kaj specifičnega. Nisem še imel zlomljenega nosu ali česa drugega, niti predrte arkade.
Toda strah pred poškodbami in krvjo verjetno obstaja?Na to borec ne sme pomisliti. Če bi na kaj takega pomislil, bi se to še kako hitro zgodilo. Vedno moraš biti pripravljen sprejeti udarec, a se hkrati zavedati, da so poškodbe sestavni del tega športa. Na treningih lahko utrpiš več udarcev in manjših poškodb kot med samo borbo. Tudi poškodbe se razlikujejo. Po nokavtu lahko že čez minuto borec funkcionira brez težav, v glavi pa ne moreš zagotovo vedeti, kaj se je zgodilo. Več poškodb sem doživel v letih nogometnega treninga, kot pa v času ukvarjanja s kikboksom in tajskim boksom.
Je vaša ambicija podpisati pogodbo za organizacijo, kot je Glory?Vsekakor je to moj cilj. V dveh letih se želim prebiti na lestvico najboljših petnajstih in se boriti za kakšen naslov. Toda želje so eno. Zanje je treba trdo trenirati, se dvigniti na neki nov nivo, da se bom s temi borci lahko pomeril. Zanima me vrh. To so sanje vsakega borca.
Finančne stabilnosti si za zdaj verjetno še niste zagotovili?Trenutno od tega še ne morem živeti. Kriza je udarila tudi po borilnih športih. Velikih finančnih prilivov ni na vidiku, bi se pa zahvalil vsem sponzorjem, ki mi omogočajo živeti sanje, še posebej pa očetu in materi.
Veliko dolgujete prav njima?Največ mi dasta prav onadva. Možnost, da še vedno treniram, ker trenutno nisem zaposlen. Če bi namreč bil, bi lahko treniral le enkrat na dan, torej ne več profesionalno. Kot pri vsakem delu se je treba tudi v športu maksimalno razdajati, vse početi stoodstotno. Če tega ne počneš, naj bo šport bolj kot hobi. Konec koncev pa je vse odvisno od želja in ambicij.
Je za starše spremljanje sina v tem športu malce kruto?Z mamo sva bolj v stikih po samih borbah. Do sedaj pa ni šla še na noben dvoboj, da bi me gledala v živo.
In oče?Oče me spremlja od samega začetka, kar je normalno, saj je bil aktiven v karateju.
V Sloveniji je K1 prisoten šele zadnjih 15 let in je zapostavljen. Bo v prihodnosti bolj priljubljen?Ljudje imajo do K1 preveč površinski odnos. V njem niso toliko prisotni. Ne vedo, kako naš dan sploh poteka. Ko vidijo kakšne plakate, borbe spremljajo po televiziji in berejo novice, slišim ali berem komentarje, ki so zelo negativni. V smislu, da gre kot boj za preživetje ali brezglavo udrihanje. Mi smo normalni športniki, ki dnevno trenirajo kot vsi ostali. Vsak šport se lahko primerja in poišče skupne točke. Mi nismo nič drugačni od ostalih športnikov. Dnevi potekajo enako kot pri njih, prav tako disciplinirano.