»Biatlon pač!« je z le dvema besedama biatlonka Anja Eržen (80. mesto) jezno pospremila razočaranje po uvodni pokljuški tekmi. In bi podobno lahko slišali tudi iz ust ostalih treh biatlonk slovenske reprezentance, tudi najboljše Teje Gregorin (34. mesto) in tudi najmlajše, 17-letne Urške Poje (98. mesto), od katere v drugem nastopu med posameznicami v svetovnem pokalu nihče ni pričakoval čudeža, a je bila zaradi štirih zgrešenih tarč videti daleč najbolj razočarana. »Ko enkrat zgrešiš eno tarčo, si v glavi ustvariš pritisk, da odslej ne smeš nobene več. Posebej če je to na Pokljuki. In s takim razmišljanjem se potem v trenutku vse podre,« je najstarejša v konkurenci Andreja Mali (75.) razkrila bistvo biatlonskih napak na strelišču, kjer varovanke Uroša Velepca po pravilu pridobivajo, tokrat pa so pred okoli 2000 navdušenimi mladimi obiskovalci Pokljuke v idiličnih zimskih pogojih izgubljale.
»Pokljuka je vsaj zame najbolj neugoden teren. Že leta ne morem sestaviti dobrega tekaškega nastopa, čeprav sem zelo dobro pripravljena. Če bi bilo po moje, bi bilo edino prizorišče, ki bi ga izpustila, prav – Pokljuka,« je z bolj kislim nasmehom pristavila 37-letna Kamničanka. Če ne bi bilo Teje Gregorin, ki je z dvema zgrešenima tarčama za zmagovalko Soukalovo zaostala točno minuto in pol ter še ujela zasledovalno tekmo, bi se v soboto lahko pripetilo kot pred 22 leti, ko na prvi tekmi pod Viševnikom ni bilo biatlonk pod slovensko zastavo.
Formulacija je pomembna. Zgolj za sedem sekund je Gregorinova ubranila sloves najboljše Slovenke. Slovensko občinstvo niti ne ve, da v svetovnem pokalu uspešno nastopa 20-letna Dunja Zdouc iz Radiš pri Celovcu, tekmuje za zamejski ŠD Sele/Zell tik za Karavankami in velja za najboljšo zamejsko športnico. »Navdušena sem. Zadela sem vseh deset tarč in mislim, da je to zame dobro. Lepo je, ker bom dobila priložnost tudi na sobotni zasledovalni preizkušnji, kjer me bodo v večjem številu prišli bodrit tudi moji domači navijači. Navdušena sem nad kuliso te tekme,« je v lepi slovenščini pripovedovala dijakinja slovenske gimnazije, ki ima nesporno talent po mami Zali in očetu Maksu, ki sta zelo aktivna na množičnih športnih prireditvah, tudi v Sloveniji.
Da je Pokljuka poseben teren, kjer nekaterim tudi posebej uspeva, sta tokrat znova dokazali druga Dorothea Wierer, Južnotirolka, ki je marca na Pokljuki že osvojila četrto in tretje mesto kot doslej največja uspeha, ter še posebej zmagovalka, Čehinja Gabriela Soukalova, ki je pred dvema letoma decembra na Pokljuki dosegla prvo zmago. »Pokljuka je moje najljubše prizorišče. Velikokrat, tudi poleti, smo sem prišli na trening. To je že skoraj moj drugi dom. Glede na to, da se sezona ni začela najbolje (najboljši dosežek 18. mesto), sem pričakovala, da bom morda vsaj med petnajsterico. Zmage še zdaleč nisem pričakovala,« je žarela češka lepotica iz Jablonca, domačega kraja trenerja Tomaša Kosa, ki je kot osebni svetovalec Jakova Faka prišel na Pokljuko. Soukalova je tudi ena od junakinj Sočija, ki pa svojo vlogo češke športne zvezdnice jemlje z drugačne plati kot Teja Gregorin, ki je z olajšanjem sprejela odločitev, da na podelitev priznanj športnice leta pošlje kar mamo. Lepa Gabriela se je za eno od čeških revij (skupaj s fantom Petrom Koukalom) fotografirala brez obleke in s tem podprla kampanjo boja proti raku.
Vlogo najpopularnejšega biatlonca v okvir športne kariere zgledno vklaplja Jakov Fak. Celo včeraj, pred tridnevnim biatlonskim turnirjem, so ga vlekli na vse konce. Skupaj s Klemenom Bauerjem, Janezom Maričem, Lenartom Oblakom in Rokom Tršanom, ki je s tem spoznaval bistveno razliko med biatlonom in tekom, je delil podpise in se skupaj z mladimi navijači nastavljal pred »selfije«, ob tem pa zraven kot multipraktik odgovoril še na nekaj vprašanj o bližnjih tekmah (danes ob 14:20). »Vse to je malce naporno, saj nisem sam kreator prostega časa, ki ga moramo nameniti počitku. Obveznosti določajo drugi. A to je breme domače tekme. Zame je najpomembneje, da sem zdrav,« navrže bistvo in še enkrat poudari, česa si želi na sijajno pripravljenem prizorišču s stabilnim vremenom in hitro smučino. »Želim zmagati. Kot še trideset drugih. Pred domačim občinstvom bi bilo to zares lepo ponoviti. Poskušal bom narediti vse, da mi uspe, a ne bo konec sveta, če bo kaj drugače. Dobro je, da imava s Klemenom (Bauerjem) oba možnost izbire najboljše startne številke, kar bi lahko bilo pomembno,« je razmišljal Fak v upanju na uspešno nadaljevanje devetnajstega biatlonskega tedna na praznični Pokljuki. V nedeljo se obeta poseben jubilej, ki pa ga organizatorji doslej še niso izpostavili, in vprašanje je, ali zanj sploh vedo.
