»Vsak trikilometrski krog v smučini nadoknaditi eno kazensko rundo je težko. V želji zmanjšati škodo z lovom sem najbolj plačal na strelišču z novimi napakami. V glavi sem preveč razmišljal, kako bom v smučini ujel konkurente, namesto da bi bil zbran za streljanje. Glava je prehitevala telo. Morda sem na olimpijskih igrah preveč gledal tekaške tekme in dobil nekaj preveč miselnosti tekačev,« je Jakov Fak, brez opravičevanja na padec in zlomljeno palico, razmišljal po nedeljski tekmi trideseterice najboljših biatloncev, na kateri je kot eden vročih favoritov končal na 19. mestu.
Razočaranje je bilo očitno. »Zelo mi je hudo, da mi ni uspelo realizirati pričakovanj z zmagovalnim odrom, predvsem zaradi množice navijačev, ki sem jim za izjemno vzpodbudo neizmerno hvaležen. Želja po dokazovanju je bila očitno prevelika.« Tudi njegovo upanje, da bo kasneje Teja Gregorin med elitno žensko trideseterico rešila vtis biatlonskega festivala presežkov pod Viševnikom, se je na podoben način (23. mesto) zmečkalo kot naboji na kovinskih tarčah. Neverjetno naključje je, da sta najboljša slovenska biatlonca tako končala povsem v skladu z dosedanjim delom sezone svetovnega pokala, kjer sta na 19. in 23. mestu.
Da so slovenski biatlonci padli pod pritiskom domačega terena, morda niti ni čudno. Pokljuka je bila v vseh treh dneh v pravljični podobi. Skupnih 10.000 navijačev, od dvatisočglave množice že v četrtek do malce več kot štiri tisoč v idilični soboti in nedelji, je čisti presežek v petnajstem tednu pokljuških biatlonskih festivalov. Svoje je naredila evforija olimpijske kolajne Teje Gregorin in izjemna želja Jakova Faka po maščevanju za sočijsko (le) četrto mesto po turbulentnem prvem delu zime.
Šesto mesto, ki ga je osvojil s fantastičnim nastopom v soboto na zasledovalni tekmi, zanj ni dovolj. Niti to, da je z drugim najboljšim dosežkom dneva napredoval s petnajstega na šesto mesto in tako ujel cvetlično podelitev, tretjo to zimo. Biatlonec iz Mrkopalja se je v finišu zadnjih metrov kosal za peto mesto z Dominikom Landertingerjem, a ima krajše noge kot Avstrijec. »Nimam nobenih čejev, kot jih nisem imel v četrtek. Tekme je konec, izkupiček je tak, kot je,« ni iskal izgovorov, čeprav je z začudenimi pogledi pospremil zgrešene tarče leže, ko bi se lahko še bolj približal zmagovalcu Antonu Šipulinu, ki je bil tako kot osmouvrščeni Avstrijec Simon Eder le nekaj sekund hitrejši. Trener Uroš Velepec je bil seveda nad Fakovo predstavo navdušen: »Super dirka. Veliko je tvegal in se je izšlo.«
V nedeljo je strateg v oceni obrnil ploščo in za primer vzel junaka Pokljuke, 35-letnega Šveda Bjoerna Ferrya, ki je pod Viševnikom ob napovedane zaključku kariere odnesel dve zmagi in sobotno drugo mesto za Šipulinom. »To je najuspešnejši teden v moji karieri,« je priznal olimpijski zmagovalec iz Vancouvra, navdušen nad pokljuškimi gozdovi in novim listom v življenju. »Zdaj se bom posvetil gozdarstvu, morda poslu, politiki. Če sem zdaj uporabljal roke in noge, bom odslej delal z glavo,« se je šalil živahni visokorasli Šved. Pripomba prijatelja Jakova Faka o njegovem receptu za uspeh, potem ko v napovedi njegovega skalpa ni uspel, je bila navihana: »Očitno moram napovedati konec kariere.«
Veter je bil stalnica pokljuških dni. »Poskrbel je za dodatno dinamiko tekme. Tako niti nisem vedel, da sem na zasledovalni tekmi tako blizu deseterici, saj so očitno grešili tudi drugi. Čar biatlona je tudi v tem, da nimamo vetrovnih odbitkov, kot jih imajo skakalci, ker je to šport na prostem,« je bil v soboto iskriv Klemen Bauer, potem ko je z 18. mestom, čeprav je 40. biatlonec sezone, skozi priprta vrata ujel nastop tudi v biatlonski formuli 1 – skupinskem startu. Zanj je bila to posebna nagrada. Zaradi vzdušja. S 27. mestom pa presežka ni zmogel. »Emocije me niso strle. Taktika morda. Bil sem prepričan, da pri streljanju leže ne morem zgrešiti in bom tako prehiteval, a se ni izšlo. Ko je tako vzdušje, tudi čas v kazenskem krogu hitro mine,« se je pošalil ob sedmih zgrešenih tarčah. Tako se ni ponovil zgodovinski 6. marec 2014 z vsemi zadetki, a mu je bilo vseeno zaradi vzdušja. »Noro. Tako, kot je bilo te dni na Pokljuki, še ni bilo. Rekord. Zdaj gledalci postavljajo piko na i biatlonu v Sloveniji. Ko pridejo v takem številu, ne more nihče več govoriti, da gre za 'levo' športno disciplino. Ko navijanje preraste v grmenje, je tako kot v Nemčiji, ko navijajo za Nemce,« je Bobi strnil vtise, medtem ko so v bližini njegove navijačice orgazmično vreščale. Doslej na Pokljuki nikdar videno.
Bauerjeva bivša ihanska seseda je kot ena junakinj Sočija tudi delila usodo večine preostalih nosilcev 24 kolajn. Dokaj pričakovano. Na zmagovalni oder so na Pokljuki v četrtek in soboto stopili le Belorusinja Nadežda Skardino, Norvežanka Tora Berger ter kralj biatlona in perpetum motivacije Ole Einar Bjoerndalen. Šele v nedeljo sta udarila naj lovca Sočija, dvakrat zlati Martin Fourcade (Ferry ga je strl čez znameniti »motokros«) in trikrat zlata kraljica biatlonskega olimpa Darja Domarčeva. Teja Gregorin je priznala, da ni bila zraven: »Najbolj sem računala na to tekmo s skupinskim startom. Vendar ko enkrat ne gre, ne gre. Ko ni več tekaške, ni niti strelske forme. Zdaj govoriti, kaj bi lahko naredila z zgolj enim zgrešenim strelom, je brez zveze. Razočarana sem. Želela sem pokazati, kaj zmorem. Vsaj na eni tekmi.«
Strelski ekspert Tomaš Kos je v sobotnem popoldnevu pospremil pet zgrešenih tarč ene najbolj natančnih strelk v Sočiju: »Pol zgrešenih gre na račun vetra, pol so njene napake. Škoda, ker so bile tekmice pred njo zrele za prehitevanje.« Z zgrešenimi tarčami je izpuhtela tudi dodatna motivacija, da bi 33-letna Ihanka vklopila »turbo« za njej tako značilen zadnji krog. »Ni bilo kaj vključiti. Že od starta sem tekla težko in postalo je le še vse težje. Po toliko kazenskih niti nisem razmišljala, da bi lovila,« se je Teja v soboto razgovorila skoraj brez kančka razočaranja, potem ko so v cilju v medijskem prostoru naprej naredili prostor, da ji je čestitala Alenka Bratušek, predsednica vlade.
Kljub pokljuškemu razočaranju pa Gregorinova vseeno prizna, kako drugače je z olimpijsko kolajno. »Nobene dileme ni. To bo uspešna sezona. Kolajno imam. Glavne obveznosti sem že opravila in tega je bilo ogromno. Tudi zaradi tega sem jo glede na Pokljuko, kar zadeva prehlad in trening, slabo odnesla. No, kar je bilo, je bilo, zdaj moram začeti gledati naprej.« Podobno je bilo razmišljanje glavnega trenerja Uroša Velepca, ki je že decembra dejal, da bodo sezono ocenjevali po Sočiju in Pokljuki: »Imamo kolajno in to je najpomembnejše.« A ni še konec. Karavana se seli v Kontiolahti, kar najbolj veseli najuspešnejšo biatlonko Pokljuke Kaiso Makarainen, ki je s četrtim in drugim mestom ter sobotno zmago prevzela vodstvo v skupnem seštevku. Finska svetlolaska vadi po tekaškem programu nekdanjega slovenskega reprezentančnega trenerja Jarma Punkkinena. »Na to zmago sem čakala od leta 2012. Z Jarmom zelo dobro sodelujeva od leta 2007 in tek je moja močnejša plat. Tudi streljanje pa se mi kdaj posreči, tudi v vetru,« je dejala Kaisa, ena od mnogih slišanih zgodb Pokljuke. Italijanka Dorothea Wierer, tretja v soboto, je denimo v nedeljo med streljanjem doživela sila redko »eksplozijo« naboja. Na strelišču je tako počilo, kot bi kdo vrgel petardo. Vznemirilo je tudi Gregorinovo. Južnotirolka pa z nasmeškom po drugo puško, kot da se ni nič ne zgodilo. Vse po pravilih IBU.