Biatlonca Klemena Bauerja smo presenetili v soboto v Obertilliachu, na zadnjem treningu pred odhodom na njegovo osmo svetovno prvenstvo v finski Kontiolahti. Skrili smo se za strelsko linijo, ob njegovem podiranju tarč pa skandirali kot množice v biatlonskih arenah. Ni se zmedel zaradi nenadnega hrupa, ki je presekal mirno visokogorsko idilo vadbenega centra ob izviru Zilje. Pet zadetih. »Da bi bilo tako vsaj tudi v Kontiolahtiju,« je še po nekaj krogih z ničlami, ko je bil čas za umirjen iztek v lahkotnejšem ritmu v smučini, dal tudi z besedami vedeti, da se proti Medvedjemu zalivu odpravlja samozavesten. »No, ne da bi se hvalil ali si vtiral lažno samozavest, toda s pokazanim te dni na treningu sem zadovoljen. Naredil sem vadbeni ciklus, ki sem si ga želel.« Obisk športnika na njegovem terenu daje veliko bolj pristen in poglobljen vtis kot maše na novinarskih konferencah ali predstavitvah.
Tako kot je Jakov Fak za pripravljalni center izbral domači teren v Zagmajni v Mrkopalju, tudi Bauer ni izbral Pokljuke. A ne zgolj zaradi samorastniškega vadbenega osamosvajanja. »Da bom za svetovno prvenstvo treniral v Obertilliachu, sem bil odločen že pred sezono. Pokljuka je v tem terminu zelo oblegana zaradi počitnic, tu pa je bil prekrasen teden v miru. Zelo nenavadno, da skoraj ni bilo drugih biatloncev na treningu. Le del tedna je tu treniral še domačin Ole Einar Bjoerndalen. Mir, zahtevne proge, zelo podobne kot v Kontiolahtiju, idilično okolje za daljše tekaške treninge s petdesetimi kilometri urejenih smučin in lepo vreme, da bi kar jokal od krasote,« je nizal razloge med lahkotnejšim tekom pod najsevernejšo vasjo Ziljske doline z zadnjimi slovenskimi kozolci. Razkazal je tri zahtevne klance na nadmorski višini okoli 1500 metrov, ki mu bodo prišli prav na finskem prizorišču, kakršnih pa Pokljuka s ključnim zahtevnejšim prihodom na strelišče nima. »Bjoerndalen je na zaključek priprav odšel v Ruhpolding, Italijani so verjetno v Antholzu, Avstrijci v Hochfilznu, Francozi pa so iz Osla odšli kar v Voukatti. Si kar ne predstavljam, zakaj. Verjetno se želijo navaditi na skandinavsko turobno zimo,« se mu je ironično zasmejalo v soncu ob modrem nebu in lesketu belih Karnijskih in Ziljskih Alp. Za pravljične pripravljalne terene je ob koncu priprav želel plačati stroške v biatlonskem centru, a ga je župan vasi Matthias Scherer le potrepljal po rami in mu zaželel uspeh na severu.
Bauer je sicer eden tistih, ki nad zahtevnimi tekmovalnimi razmerami nikoli ne tarnajo. Kontiolahti, ki je šel v zgodovino po odpovedi svetovnega prvenstva leta 1999 zaradi prenizkih temperatur, je prav zaradi tega njegov najljubši teren. »To prizorišče imam v lepem spominu. Imajo zahtevne proge z daljšim klancem, kar mi ugaja. Svetovno prvenstvo sem že od začetka sezone postavljal v ospredje,« se veseli začetka prvenstva, osmega v karieri. Tega ne govori kar tako. Ob letu je s petim mestom na tekmi svetovnega pokala dosegel svoj najboljši dosežek izven olimpijskih iger (četrto mesto v Vancouvru 2010) in izenačil peto mesto na zgodovinsko najuspešnejšem prvenstvu slovenske biatlonske elite v Ruhpoldingu pred tremi leti. Nepisano pravilo torej kaže na specialista za velika tekmovanja.
A je eden tistih, ki jim biatlonska loterija prinaša najmanj dobitkov. Vrh, če uporabimo dolgoletno statistiko uvrstitev med deseterico, povprečno doseže le dvakrat v zimi. Visoka strelska natančnost 29-letnemu Ihancu ni prirojena, čeprav enormno veliko vlaga v strelsko perfekcijo in streljati brez dvoma zna. Zato želi ukaniti naravne (strelske) zakonitosti, medtem ko so mu tekaške dane, da se pomeša med tekače tipa Jakov Fak, Martin Fourcade in Ole Einar Bjoerndalen. To zimo je glede na statistiko še dolžnik. Kako značilno, da se je najbolj približal prvi teden decembra v Oestersundu (12. mesto), prvo tekmo januarja v Oberhofu (15. mesto) in po bolezni še na prvem prizorišču februarja v Novem mestu (24. mesto). Nalašč kot napoved za marec. A že pred prvenstvom se ga je dotaknila slaba vest. »Zelo mi je hudo, ker je Teja (Gregorin) zbolela. Zelo velike možnosti bi imeli, da lahko znova naredimo lep rezultat na uvodni tekmi mešanih štafet. Saj verjamem, da lahko tudi Anja Eržen ustreli in preseneti s hitrim tekom držati priključek, toda Teja je le Teja,« je delil razmišljanje med žuborenjem bistre Zilje in škripanjem zamrznjenega snega v pričakovanju uvodne tekme v četrtek ob 17.15. Spomnimo, z Andrejo Mali in Jakovom Fakom so v Ruhpoldingu pred tremi leti prvi pritekli v cilj, a zmagali so Norvežani z administrativno korekcijo. Bauer se zaveda, da čas ni zaveznik sanjske zasedbe. In po treningu se ni zasedel na terasi restavracije nad vadbenim središčem in užival v razgledih. »Grem v apartma pazit Aksla, da gre lahko tudi Neža na smuči,« je hitel mladi očka in pokazal na pomen sožitja športnika z družino. Ko smo uro kasneje srečali njegovo Nežo, je razkrila svoje sanje: »Klemen in Aksel sta skupaj tekla v štafeti. Očitno smo že vsi pod vtisom prvenstva.«