»Že spomladi sem bil zelo trdno odločen, da izpeljem vadbeni program po svoje. Opiram se na lastne izkušnje in znanje. Doslej še nisem imel dobre primerjave, kako mi uspeva. Po prvih tekmah se bo že videlo, ali sprememba tudi deluje. Po prvi tekmi v nedeljo v Idru sem imel dober občutek,« je biatlonec Klemen Bauer razmišljal o vadbeni osamosvojitvi pred svojo deveto sezono v svetovnem pokalu, ki se s tekmo mešanih štafet začne v nedeljo v Östersundu.
Ihanski biatlonec pa ni le sam svoj trener, ki ima kot diplomant fakultete za šport za to vse reference. Velika sprememba na osebnem področju in beg iz kalupov je tudi rojstvo sina Aksla. »Tudi tega novega osebnega izziva se veselim. Zgled mi je Janez Marič, ki je imel ob rojstvu otrok tudi dobre tekmovalne sezone,« je vzel za zgled deset let starejšega reprezentančnega kolega. In ni težko potegniti vzporednice, da je prav želja po zmagovalnih stopničkah, ki jih je Marič nanizal prav v letih rojstva Kaje in Tevža, v katerih je tudi zmagal v Östersundu, tista rdeča nit, ki daje Bauerju še poseben motiv.
»Zdaj je pomembno že to, da je Aksel zelo priden otrok. Na kar nekaj pripravah smo bili skupaj, tako da je z nama z Nežo prevandral že kar nekaj sveta. Nič ga ne zmoti. Za zdaj,« je opisal očetovstvo, a dobro ve, da bo pozimi bolj oddaljen od družinice. Morda kot nalašč, da ne bo mislil na neosvojene stopničke. Ob 75 uvrstitvah med trideseterico in enajstih med deseterico v svetovnem pokalu prav uvrstitve na zmagovalni oder še nima, čeprav ima kot eden najhitrejših biatloncev v svetovni karavani ves potencial.
Ob tem se veliko poznavalcev športa spominja zanj tiste nesrečne 3,4 sekunde, kolikor je kot četrti zgrešil bronasto olimpijsko kolajno v Vancouvru, ki se je je veselil Jakov Fak. Ali 4,3 sekunde, kolikor mu je kot petouvrščenemu zmanjkalo do kolajne tudi na svetovnem prvenstvu 2012 v Ruhpoldingu. Toda tudi ob omembi teh dosežkov se nikakor ni mogoče znebiti občutka, kako globoko je v senci reprezentančnega kolega Jakova Faka in sosede Teje Gregorin, vendar se zaradi tega ni nikoli pritoževal.
Poleti je (znova) osvojil kolajno na letnem svetovnem prvenstvu v Sibiriji, tako da ob osvojeni srebrni kolajni z mešano štafeto v Ruhpoldingu dobro ve, kakšen lesk imajo kolajne s podobo IBU. Seveda želi več. Bobi, kot je dobil ime med reprezentančnimi kolegi po zaslugi Janeza Mariča, je že vso kariero znan kot nestanovitni strelec. Ko leti v smučini, to težko nadgradi hkrati še s streljanjem. Prav izboljšanje strelske statistike je vadbena prioriteta zadnja leta. Četrta strelska tarča na položaju streljanja stoje pa najtežji zalogaj. »Za zdaj mi gre zelo dobro. Delam predvsem za kvaliteto, torej manj strelov, a te ustrelim bolj psihično zbrano. Imam tudi novo kopito. Preobrazba, ki sem jo začel pred dvema letoma, dobro uspeva. Ni šlo čez noč, le v enem letu. Potrebne so izkušnje, da sem se zavedel napak.«
Znan je tudi kot večni raziskovalec. Mikajo ga številne dejavnosti, povezane z gorami, od alpinizma do jadralnega padalstva. Je eden redkih, ki ga zanimajo tudi drugi vzdržljivostni izzivi. »Letos sem si zelo želel na tek na Grintovec ali na kolesarski maraton Alpe, a nekako ni zneslo. Sem pa nastopil na državnem prvenstvu v gorskem teku na Ratitovcu in bil zadovoljen (peto mesto, tik za Nejcem Kuharjem, drugim na Grintovcu, op. p.). Poseben izziv mi je bil Red Bull K3, gorski tek z vertikalno višinsko razliko 3000 metrov v italijanskih Alpah, torej Grintovec in pol. Ta podvig je bila lepa izkušnja, dosežek, 15. mesto, pa glede na pripravljalno obdobje po pričakovanjih,« je opisal poletne avanture, ki ga uvrščajo med najbolj vsestranske slovenske športnike.
Zato seveda ni naključje, da se 28-letni biatlonec želi preskusiti tudi med elitnimi smučarskimi tekači v svetovnem pokalu, o čemer smo v minulem tednu že pisali. Prav na nedeljski tekmi v Idreju je dobil tudi dobro primerjavo. Bil je tretji za Jakovom Fakom in Švedom Fredrikom Lindströmom, ki je dva dni prej na tekaški tekmi FIS ugnal prav vse tekmece, vključno z nosilci olimpijske kolajne in zmagovalci petdesetke na Holmenkollnu, kar je dobra referenca, da bi bilo vredno poskusiti. »Podrobno bom pregledal koledar tekem FIS za letošnjo sezono. Pripravljen sem izpustiti tudi kakšno biatlonsko tekmo. Če letos ne bom zmogel vsega uskladiti – denimo biatlonsko svetovno prvenstvo v Kontiolahtiju je na meni tako ljubem prizorišču, da marca zagotovo ne bom silil nikamor – bo to ostalo za naslednje sezone. Ne bom še zapustil smučin,« pravi v smehu Bauer.