Če je Ratečan doslej z večjezikovnim talentom in izrednim občutkom za potek tekme navduševal na skakalnih in tekaških tekmovanjih, tudi v Planici in nordijskih prvenstvih v tujini, je bil v biatlonu nov. In navdušil, saj je bil prav ta del doslej ena šibkih točk Pokljuke. Le nepogrešljiva Golica ni dovolj. Ko je Avsenikovo »Gremo na Pokljuko« urezala godba iz Dobrepolja in Kostanjevice na Krki, ki jo je pod Viševnik pripeljal eden največjih biatlonskih navdušencev, dobrepoljski župan Janez Pavlin, se je tresla vsa Pokljuka. A to je le delček, zaradi česar, kot je znana praksa v Sloveniji, zlatih kolajn ne delijo. Še pohvale redko. Tujci bodo prav ta del ob zimski idili zagotovo pomnili.
Le kdo bi si pred desetletjem in več mislil, da bo biatlonski teden zasenčil tradicionalni Vitranc? Eden vodilnih mož organizacijskega komiteja Pokljuka, ki pozna zmogljivosti obeh prizorišč, je napol v šali primerjal, da bi uradno številko po kranjskogorskem štetju samo v nedeljo lahko napihnili na 9500. Isto v soboto. Za prestiž. Le nekateri z daljšim spominom vedo, da je bilo že leta 2001 na Pokljuki kolona vozil dolga šest kilometrov. Včeraj pa pol krajša ob drugačni prometni ureditvi, saj se organizatorji, ki jim je v izgubljeni tožbi naloženo zasutje vodnega zajetja za zasneževanje, bojijo zagovornikov Triglavskega narodnega parka.
A tista jama, ki je zaradi preobilice snega ni videti niti od blizu, simbolizira drugi del Pokljuke. Zakriti. Ko je Jakov Fak govoril o preslabi hotelski nastanitvi na tekmi svetovnega pokala decembra v Franciji, bi marsikdo mislil, da je nergač in razvajenček. Pa mu je zaradi zgolj 300 prihranjenih evrov ali nekaj takega to uničilo najbolj pomemben zimski mesec. In upam si trditi, tudi odvzelo kolajno v Sočiju. Ko omeni, da bi bilo treba izboljšati menedžment reprezentance, da mu olajša natrpan spored na prizorišču svetovnega pokala na Pokljuki, ga tudi prav nič radi ne slišijo iz vodstva reprezentance. Kot da se ne bi zavedali, kakšen biser imajo. V zavedanju in priznanju je bistvo.
