Zmagovati je nekaj najlepšega, kar si športnik lahko želi, za to trdo dela, zbira sponzorska sredstva, trenira, se odreka marsičemu. A zmaga naj bi bil le vrhunec priprav, če je dobljena prelahko, nima pravega okusa, prave teže, ki odtehta vse, kar je bilo vanjo vloženo. Letošnje slovensko prvenstvo v reliju je tako minilo v znamenju Aleksa Humarja. S sovoznikom Florjanom Rusom sta s svojim renaultom cliom R3 zlahka opravila s slovensko konkurenco.
Slovenski dirkaški šport gre skozi težke čase, relisti in tudi drugi dirkači se vsakodnevno borijo za preživetje, za to, da se sploh lahko odpravijo na dirke. 42-letni Idrijčan je svojevrsten fenomen, v teh časih mu je uspelo na nogah obdržati konkurenčno ekipo, s katero lahko po mili volji nadzira dogajanje na slovenskih relijih. Po njegovem mnenju celo s preveliko lahkoto. Idrija velja za nekakšno slovensko meko relija, kajti od tam prihajajo številni dobri dirkači, državne prvake pa širni Sloveniji servirajo kot po tekočem traku. A za vsakim uspehom se po navadi skriva ogromno odrekanja, premagovanja težav, finančnih zapletov. In neskončno veliko volje, navdušenja, strasti, brez katerih pri nas trenutno ne gre. Presneto dobro to pozna tudi Aleks.
Z relijem se je začel ukvarjati leta 1994 kot sovoznik, resneje pa je začel dirkati leta 1998 z »neuničljivim« Zastavinim yugom in v pokalu seicento, kjer je že kot novinec postal prvak. Dirkaški šport ga je seveda okužil do te mere, da si danes brez njega ne zna predstavljati vsakdana, saj poleg hobijev, med katere sodi v glavnem ukvarjanje s športom, Aleks uvršča tudi čas, ki ga porabi za pripravo avtomobila. Zato ni čudno, da je celotna njegova družina bolj ali manj vključena v dirkanje, partnerica Andreja in hči Anja skrbita za moralno podporo in logistiko, sin Matic pa je del ekipe, kjer kot mehanik pomaga pri pripravi dirkalnika.
Ko ne dirka, skrbi za lastno malo elektrarno v Slapu pri Idrijci, v katero je vložil veliko denarja, sam pa je na kolesa postavil tudi letošnji dirkalni clio. Presneto dobro se zaveda, da danes večina slovenskih relistov dela za to, da lahko dirka in ne obratno. Zato pa, v nasprotju s poslom in bitko za dovoljenja za elektrarno, letošnja relistična sezona zanj ni več predstavljala pravega izziva: »Ni bilo tako napeto kot včasih. Vse skupaj se je dogajalo bolj umirjeno, še največ dela sem imel z vremenom, več kot s samimi tekmeci. Kar je velika škoda. Enostavno to ni več izziv, ko bi se za naslov prvaka boril do zadnje hitrostne preizkušnje.« Prav zaradi slabe konkurence se mu le redko zgodi, da mora peljati na polno, ker so tekmeci blizu. In tudi tedaj, ko pritiska stopalko za plin do konca, ga spremlja sreča. »Seveda je dirkanje nevarno, a vseeno ne vidim kakšnih posebnih nevarnosti, zato se na dirko ne odpravljam s strahom, kvečjemu s pozitivno tremo. Večje poškodbe v dirkalniku še nisem staknil, hujša je bila tista na kolesu, zaradi katere sem izpustil celotno sezono.«
Zato se mu tudi ni bilo treba posebej pripravljati na pravkar končano sezono, sam pravi, da mu je še najbolj žal, da nista s sovoznikom uspela odpeljati več dirk v prvenstvu Mitropa. Tam je konkurenca močnejša, motivacija pa s tem toliko večja. »A za tamkajšnje dirke imam trenutno na voljo prestar in prešibak avtomobil, da bi se lahko uvrščal višje, tudi če bi s sovoznikom odpeljala vse dirke. Je pa prvenstvo močnejše kot slovensko, zato bi znal pokal Mitropa predstavljati dober izziv za prihodnjo sezono,« še dodaja Aleks. In je že tako, da so možnosti za slovenske reliste omejene, stanje se zadnjih nekaj let samo še poslabšuje.
»Trenutno je slovenski reli res v krizi, saj je denarja odločno premalo. Zato reli nazaduje. In najslabše je, ker nič ne kaže, da bi se kaj lahko popravilo, pa imamo vendar na zalogi toliko hitrih in mladih dirkačev, ki bi znali in zmogli pokazati veliko več. V samem vrhu je enostavno premalo dirkačev. Zmogljiv dirkalnik je velik finančni zalogaj, prevelik za večino naših mladih talentov. Manjših in šibkejših avtomobilov je dovolj, a to ni prihodnost relija. Je dobra osnova, toda tudi mladi relisti morajo enkrat dobiti v roke pravi dirkalnik,« še pravi Humar, ki dejansko to ponavlja že nekaj zadnjih sezon. Kot pravi dirkač si namreč želi prave in ostre konkurence, ki žene celotno karavano naprej, k še boljšim rezultatom. Mladim skuša pomagati, krovni zvezi pa svetuje, da bi morala dovoliti homologacijo vozil, ki ne zahtevajo velikih finančnih sredstev in jih je mogoče pripraviti v domači garaži. Seveda z ustrezno varnostno opremo. »Ostalo bi morali prilagoditi financam in bi bilo treba narediti dirkalnik nekje med pet- in deset tisoč evri. To bi pritegnilo mlade, ki bi se v svojem prvenstvu borili za naslov prvaka. Trenutno so dirkalniki nesprejemljivo dragi, na trgu ni dirkalnika pod 15.000 evrov, kar je za mlade odločno preveč.«
Aleksu, ki za sezono porabi okoli 40.000 evrov, kar je po njegovem minimum, če želi biti konkurenčen, za zdaj motivacije ne manjka, ljubitelji relija pa z veseljem spremljajo njegove »napade« na vsako posamično hitrostno preizkušnjo. »Letošnjo sezono sem odpeljal tako rekoč brez napak. Že to lahko pove veliko,« zaključuje Humar, ki je v začetku leta kot mehanik sodeloval na vztrajnostnem reliju Dakar: »Izkušnja je bila odlična, nekaj novega, stalne selitve. Nepozabno.«