Športi, ki so tako ali drugače povezani z dirkanjem na dveh ali štirih kolesih, veljajo v svetu za bolj priljubljene, posledično se v njih obračajo velike vsote denarja, vsaj v formuli 1, reliju in motociklističnem svetovnem prvenstvu. In če je mogoče vragolije najboljših mojstrov dirkanja, katerih zaslužki dosegajo milijonske vsote, redno spremljati tudi po televiziji, je podoba avto-moto športa v Sloveniji precej bolj klavrna. Medijska podpora je občutno manjša, kot je bila pred leti in desetletji, posledično majhni so tudi zneski, ki se pri nas obračajo. In celo največje prireditve, kot so na primer reli Saturnus, gorska dirka v Ilirski Bistrici in spidvej v Ljubljani, so le še bleda senca preteklosti. Zakaj je temu tako, ni potrebno veliko filozofirati, kajti vzrokov je veliko. Za komentar smo povprašali nekaj ljudi, ki so močno povezani s preteklostjo, sedanjostjo in tudi prihodnostjo dirkanja v Sloveniji.
Gledalcev je čedalje manj
Leta 2000 je luč sveta ugledala AŠ2005, ki naj bi na novo postavila dirkalni šport v Sloveniji, predvsem na bolj zdrave temelje. Od njenega nastanka je imela svoje privržence in kritike. Kritiki AŠ2005 med drugim očitajo, da je v času, ko je nastala, dirkaški šport pri nas bil videti kot novoletna pravljica. Na noge se je na primer postavljala močna ekipa Petrol Racing, v Cerkljah je nastajalo improvizirano dirkališče, mlajši so se lahko kalili v pokalu seicento in še bi lahko naštevali. A potem se je začelo, tako naši viri, onemogočati delovanje nekaterih klubov in društev, da bi sami prišli do določenega sponzorskega denarja. Začelo se je metanje polen pod noge organizatorjem dirk, ki so ugašale druga za drugo, kot sponzor se je na primer umaknil Petrol, prenehalo je obstajati dirkališče v Cerkljah, z vedno večjimi težavami so se srečevali organizatorji in tudi dirkači. Seveda beseda tukaj takoj nanese na denar, ki naj bi ga AŠ2005 dobil, a ne razdelil svojim dirkačem. Če dodamo zraven še politiko in politike, je zgodba popolna. »Ob že tako veliki krizi in težkem pridobivanju pokroviteljev seveda dirkačem ni lahko. Zato jih je vedno manj, dirkanja se praktično lahko lotevajo le tisti, ki si lahko avtomobile pripravijo sami. Gledalcev je čedalje manj in časi, ko se je na zimskem avtošovu v Planici zbralo 30.000 ljudi, so že zdavnaj mimo. Da ne omenjam pravega relija Saturnus v sedemdesetih in osemdesetih letih, ko se je ob cestah zbralo nekaj sto tisoč gledalcev. Takrat so v Slovenijo prihajali tudi zmagovalci relijev za svetovno prvenstvo. O stanju slovenskega avtomobilskega športa govori dovolj že podatek, da med prvimi petimi tekmovalci letošnjega državnega prvenstva v reliju samo eden ni starejši kot devetkratni svetovni prvak Sebastien Loeb,« pravi Primož Lemež, poznavalec razmer in novinar, ki že vrsto let spremlja dogajanje.
Dagmar Šuster, direktor AŠ2005, ima seveda svoje argumente: »V devetih letih naj bi po besedah naših kritikov dobili 560.000 evrov, torej približno 60.000 na leto. Raje se vprašajmo, zakaj smo ga dobili tako malo, zakaj je dirkaški šport, ki je sicer v svetovnem merilu eden najbolj elitnih športov, pri nas tako zapostavljen. Naše poslovanje je pregledno, o vsem moramo poročati. Pod našim okriljem je 350 dirkačev, program enega vrhunskega športnika stane veliko več, kot naj bi ti po teh informacijah sploh dobili na leto. A ti fantje še vedno dirkajo, predvsem zato, ker so pri tem s srcem in dušo. Imamo enega zaposlenega, primerjajmo to z drugimi zvezami ali ministrstvi. Ne poznam športa, v katerem ne bi bil lasten vložek športnikov, da lahko nastopajo, tako velik kot ravno v dirkanju.« O številu gledalcev in spominjanju na neke minule čase pravi, da je bilo včasih res več gledalcev, a da je danes tudi ponudba dirk večja. Leta 2000, ko so ustanovili zvezo, so po njegovih besedah imeli 100 dirkačev, danes jih je 350. Takrat je bilo 12 društev, danes jih je 100. Takrat je bilo 100 športnih funkcionarjev, danes ji je 250. V letih od 1991 do 2000 je bilo v povprečju pet velikih prireditev na sezono, danes jih je 20. In temu primerno se gledalci, ki jih ta šport zanima, razporedijo po različnih dirkah. »Leta 2000 je bila povprečna starost dirkača 35 let, danes pa je 25. Nekaj smo v tem času naredili, na leto dobimo 50 novih voznikov, a se zavedamo, da vsi ne obstanejo, in to predvsem zaradi materialnih zadreg. Časi niso rožnati, pa nam uspehov na dirkaškem področju vseeno ne manjka,« še dodaja Šuster. In kaj narediti, da bo še bolje? »To je pravo vprašanje. Vemo, kaj narediti, bolj nas zanima kako, kdo in s kakšnimi materialnimi sredstvi. Vsi dirkači in tisti, ki se s tem ukvarjamo, smo po svoje fanatiki, sicer se tega ne bi šli. Slovenski dirkači hodijo v službe, čez teden garajo in pripravljajo avtomobile, da gredo lahko za konec tedna na dirko.«
Dirko je vedno težje pripraviti
Ferdo Poberžnik je direktor gorskohitrostne dirke Ilirska Bistrica, ki sodi v sam vrh gorskih dirk v evropskem merilu. Z vidika organizatorja še kako dobro ve, kako so se razmere za dirkanje pri nas spreminjale skozi čas. »Včasih je bil ta šport bolj priljubljen in dosegljiv večji množici voznikov, z leti pa je vse postajalo vedno dražje. Zato je mnogo voznikov, tudi dobrih, po nekaj letih prenehalo z dirkanjem. Ni čudno, da pada kakovost in konkurenčnost dirkalnikov, saj si morajo dirkači vse plačati sami. Zato bi morali več narediti za povečevanje števila mladih voznikov, omogočiti jim dirkanje tudi s cenovno ugodnejšimi vozili, pozneje pa s kakovostjo, tudi s pomočjo sponzorjev, pripeljati do večje konkurenčnosti. Sedaj pa so posamezniki tisti, ki rešujejo situacijo.«
Kot organizator ve, da je vedno težje pripraviti dirko. »Z leti je vedno več poudarka na varnosti spremljevalnih služb, na boljši pripravi prog... Vedno več je potrebnih soglasij in dovoljenj. Premalo je sodelovanja krajanov, sponzorji se vedno težje dobijo ali pa so njihovi zneski tako majhni, da jih je potrebno veliko število, pa še vedno ima organizator finančno nepokrito dirko. Zato tudi odpovedujejo že prijavljene dirke. A tudi v tujini ni nič bolj rožnato. Prihodnost organizacije dirk je v ohranjanju tradicije, kar pomeni, da ima dirka že neki sloves, saj na ta način lažje privabiš konkurenčne voznike, sponzorje, gledalce. Pomembno pa je, da nekaj pridobi tudi lokalno prebivalstvo, da čutijo, da je to njihova dirka, ne pa, da delajo nevšečnosti. Na tak način je tudi letošnja dirka v Ilirski Bistrici pokazala, da je edino to pravi način, da lahko nadaljuješ s tradicijo.«
Nekoč so dirkali z več motivacije
Relist Darko Peljhan je aktiven že toliko časa, da je na svoji koži izkusil že marsikaj. Pravi, da so nekoč dirkali z več motivacije in tudi gledalci so hodili na dirke z enakimi motivi, danes so obveščeni o vsemogočem dogajanju po različnih kanalih, zato ni več tako zelo nujno, da pridejo na dirko. »Zagotovo je bilo nekoč lažje začeti. Če ne drugače, je vsakdo imel nekje kakšnega 'strica', ki je pomagal s sredstvi, sponzorstvom, reklamo, tudi sam sistem je funkcioniral drugače. Če je na primer župan videl potencial, je potem on poklical prave ljudi po podjetjih in so priskočili na pomoč. Danes je preživetje in dirkanje postalo bolj umetnost marketinga kot pa dirkanje samo. Včasih je bila težava dobiti pravi material, danes je težava dobiti denar za nakup, materiala je namreč dovolj,« pravi Peljhan. Po njegovem mnenju pri nas brez izredne volje, samoodrekanja in ogromno iznajdljivosti ni mogoče obstati v tem športu, saj veliko pomeni, koliko lahko narediš sam ali v krogu najbližjih. Izhod iz tega začaranega kroga pa vidi v bolj doslednem delu na področju medijev, da bi se o tem športu velikokrat in več pisalo, se pojavljali posnetki po televiziji... »Manjka nam medijske pozornosti, premalo je novinarjev, ki bi o tem športu poročali. Te, ki pokrivajo dirkaški šport, lahko preštejemo na prste ene roke.«
Svoj pogled na trenutne razmere ima tudi spidvejist Matej Žagar, ki pa že 11 od skupno 14 let dirka v tujini. Tudi on se strinja, da je danes težje kot nekoč, a da tako brezupno, kot želijo razmere nekateri prikazati, vendarle ni. »Začeti z dirkanjem je sorazmerno lahko, a takoj, ko želiš narediti naslednji korak, se začnejo večje težave. Nekoč si lahko dosegel dober rezultat tudi z manj konkurenčnim materialom, danes pa tudi najboljši spidvejist s slabšim ali povprečnim motociklom ne more upati na uspeh. Z več denarja bi se seveda več naredilo, z več marketinga pa bi bilo tudi več uspehov. V tujini sicer ni tako zelo drugače kot pri nas, je pa res, da imajo drugačne metode dela. In če sem malce bolj kritičen: danes je nekaterim kar preveč lepo postreženo. Zdaj bodo dobivali vedno manj in se bodo morali za to še bolj potruditi, še bolj trdo bodo morali delati na pripravah in dirkah. Kriza je namreč tudi možnost, da se zadeve prečistijo, da bodo tudi mlajši začeli spoštovati starejše in njihovo mnenje, ne samo v tem športu, ampak na splošno. Res upam, da bodo na površje prišle boljše življenjske vrednote.«