Vmes je na sporedu tudi nekaj manj značilnih, a originalnih del; mednje gotovo sodi Janačkova Lisička zvitorepka , dokaj stara uprizoritev izpred petnajstih let. Režijo Davida Pountneyja je obnovila Elaine Tyler-Hall in s kostumi ter scenografijo Marije Bjornson ter s svetlobno opremo Nicka Cheltona ustvarila uspešno pravljično-realistično predstavo. Ta je prava podoba življenja na deželi, kjer ljudje in živali bivajo v nekakšni harmoniji, ki jo včasih prekine strel iz puške, dokazujoč, da je človek vendarle "gospodar" narave. Janaček je dogajanje napolnil z lirično, svežo in originalno glasbo, ki dobro ponazarja usodo mlade, radovedne, pa tudi nagajive in malce objestne zvitorepke skozi štiri letne čase, od mladosti, ko uide iz ujetništva, se zabava v gozdu, najde partnerja in poskrbi za zarod, do trenutka, ko umre pod streli, ki jih vanjo nameri človek.
Posrečeno zasnovana scena je omogočala razgibano dogajanje; mladi dirigent Richard Farnes je z vsestranskim orkestrom poskrbel za solidno glasbeno podobo predstave. Tej pravzaprav ničesar ne manjka, zato je primerna tudi za tiste, ki se šele uvajajo med operne obiskovalce.Med oblikovalci posameznih vlog je izstopala Susan Gritton v naslovni; ob pevskih je morala pokazati tudi veliko drugih spretnosti, predvsem sproščeno gibanje, pantomimo in ples ter naravno igro v podoživljanju lisičkine usode od mladosti do tragične smrti; v vsem je uspela in ustvarila simpatičen, prepričljiv lik. Ob njej se je izkazala Emma Selway kot njen partner lisjak, med drugimi živalmi so bile najbolj prepričljive neumne kure s svojim paradnim petelinom (Richard Cartmale) , in pohotni pes, ki ga je upodobil Roger Begley . Dobrodušnega gozdarja je oblikoval zelo nadarjen baritonist Peter Coleman Wright , v ostalih vlogah pa so opozorili nase Mark Le Brocq kot nadučitelj, Mark Beesley kot duhovnik in predvsem David Kempster kot Harašta, ubijalec lisičke zvitorepke.
Angleščina, v kateri so peli, tokrat ni motila; prav dobro se je ujela z impresivno Janačkovo glasbo.
