Vsekakor za šport. Ne gre za pustolovščino, kot je plavanje po Misisipiju ali tristo krogov s kolesom okoli Pohorja. Gre za sistemski šport, ki spada v svetovni pokal, pod okrilje svetovne motociklistične zveze. Na tem športnem dogodku ne more sodelovati nihče, ki ne izpolni pogojev za licenco najvišjega kakovostnega razreda na svetu. Ni nobene skrivnosti, vse je transparentno. Vsak trenutek je mogoče na spletu preveriti, kako uspešen si. Seveda zraven spada tudi kakšna pustolovščina, toda to zveni neodgovorno. Tukaj gre pa za veliko odgovornost, najprej tekmovalca samega do sebe. Moram se odločati odgovorno, ali bom stopil na plin ali zaviral. Pa za odgovornost do kolegov, ki se jim lahko zgodi nesreča, kot se je letos v dveh primerih, kjer sem lahko pomagal, ko se je sotekmovalec zaletel v konja in ostal v komi ter ko je tekmovalec pred menoj padel in bil prav tako v komi. Gre za skupek lastnosti, ki jih lahko mladostnik skozi svoje športne aktivnosti doseže.
Plavanje po Misisipiju pa ni šport, ampak le pustolovščina?V šport uvrščam tiste aktivnosti, ki so vključene v panožne zveze, ki jih priznava olimpijski komite. Za tiste, ki niso, pa bi kdo lahko rekel, da so kaj drugega. Izraza ne bi znal povedati.
Ste jezni, če vas primerjajo z Martinom Strelom in drugimi pustolovci?Niti nisem tako jezen. Ampak se mi zdi smešno, če bi primerjali, na primer, Tino Maze z nekom, ki se je odločil, da bo dva meseca preživel v greznici, kar je težko in naporno, a nima nobene zveze z vrhunskim športom.
Je prava opredelitev, da niste ekstremni športnik, ampak športnik, ki tekmuje v ekstremnih razmerah?Lahko bi tako rekli. Črto bi težko potegnili, kajti kdor hoče biti vrhunski športnik, mora ekstremno trenirati in se znajde v ekstremnih situacijah. Govorim o rokometaših, nogometaših, smučarjih... Če bi šel kdo s Petro Majdič na trening, bi videl, da ni nobenega božanja, ampak so to ekstremi človeške zmogljivosti.
V vašem športu je veliko nesreč, smrtnih žrtev. Verjetno to zahteva posebno psihično pripravo ali posebnega človeka.Vsak ni za vsak šport. Kdor se odloči za tega, mora vedeti, da je to resen šport, ki zahteva celega človeka na dirki. Ki zahteva, da dirko spoštuje. Jaz jo spoštujem. Ni me strah tega, kar se lahko zgodi. Na reliju Dakar je bilo v 37 letih več kot 55 smrtnih primerov.
Pa nekaj strahu vseeno občutite, ko začnete dirko?Bolj gre za spoštovanje. Počutim se še bolj odgovornega, ker vem, da ne igram košarke, ampak da je lahko moj nastop zadnji, da sem se lahko zadnjič srečal z družino, ko sem se odpravljal od doma.
Podobno je v alpinizmu.Recimo. Malo je drugače, ker nam organizatorji trasirajo progo, medtem ko imaš v himalajskem alpinizmu sam svojo smer. Za vsako tako stvar moraš biti poseben človek. Ne more vsak početi vsega.
Kaj je vaša posebnost?Predvsem zavedanje, kje so meje zmogljivosti. Da ko si popolnima utrujen, lahko narediš še en podvig. To je posebnost ljudi, ki se znajo sprijazniti z dano situacijo. Ki ne začnejo jamrati in se smiliti samim sebi, ampak so tam, da se dvignejo in gredo za ciljem.
Ko ste na robu moči, ne jamrate?Ne.
Kaj si pa rečete?Nič. Osredotočim se na to, kako bom prišel do cilja s čim manj izgubami. Kolateralna škoda nekje nastaja v vsakem vrhunskem športu. Ni pričakovati, da se bomo po karieri smejali in bili najbolj zdravi. Žene me volja, s katero odidem od doma. Po tej poti želim hoditi, v to me ni nihče prisilil, ampak je bila to moja svobodna volja. Zavedati se moram, da smo vsi v istih razmerah, ostanejo pa le najboljši psihično in fizično pripravljeni.
Rekli ste, da je na reliju Dakar umrlo več kot 55 ljudi. Pred vsako dirko je jasno, da bo terjala nove žrtve. Zakaj je tega treba?Saj tega ni treba. To prinesejo okoliščine. Če bi izračunali povprečno število kilometrov, ki jih opravimo, je povprečje umrljivosti bistveno manjše kot v dnevni vožnji v službo in nazaj. Potem bi se morali vprašati, zakaj hodimo v službo.
Če bi razmišljali na ta način, ne bi počeli ničesar?Če bi Krištof Kolumb vse vedel, verjetno ne bi odkril Amerike. Eni ljudje sedijo za zapečkom ali stojijo za točilnim pultom in so pametni, kako bi bili uspešni v športu, drugi pa to počnemo. Jasno je, da si nihče ne želi smrtnih primerov. Ampak če je na dirki 800 tekmovalcev in vsaka ekipa opravi 9500 dirkalnih kilometrov, ugotovimo, da je odstotek umrljivosti relativno majhen. V svoji karieri sem opravil približno 360.000 dirkalnih kilometrov. Od tega sem imel nekaj poškodb, ampak gledano povprečno bistveno manj kot povprečen voznik avtomobila, če pogledamo zavarovalne primere. Če se določeni mediji v Sloveniji polnijo le s smrtnimi žrtvami in črno kroniko, pa vidimo, da ljudje to želijo. Ampak jaz ne želim biti take vrste gladiator. Ko sem se poškodoval, izgubil dva litra in pol krvi, mi je na facebooku obisk poskočil za 30 odstotkov. Ljudje smo nagnjeni k temu, da želimo to spremljati, medtem ko športniki nočemo biti krvavi.
Petnajst dni na leto si vzamete dopusta za nastop na dirki. Ampak vrhunski športnik se mora dlje časa ukvarjati s treningom.Res je, da sem v tem času odsoten iz službe. Sicer se na delo pripeljem s prikolico, da grem lahko takoj iz službe na trening.
Tudi odkar ste župan?Tudi. Pred dirko sem si moral vzeti dve uri na dan in sem se po treningu vrnil v pisarno, kjer sem bil potem do desetih zvečer. Vse to se da organizirati, če ima človek voljo.
Rekli ste, da boste rešili državo. Kako jo rešujete?Ne vem, ali sem rekel ravno tako.
Ampak ste govorili v tem smislu.Ja. Če bi vsak Slovenec lahko razmišljal, kako bi lahko pomagal, da bi se država izkopala iz krize, in začel pri sebi, bi šlo hitreje. Začeti moramo reševati državo doma, v družinah. Ustvarjati dobro klimo, da lahko v službah dobro delamo. Če imamo doma težave, potem v službi razmišljamo le o delitveni bilanci. Od snažilke, ki domov nese toaletni papir, do tistega v pisarni, ki vzame svinčnike in papir, do tistega, ki sodeluje na javnih razpisih... Vsak državljan mora začeti pri sebi.
Toda zdaj ste tudi politik.V politiko sem šel, ker želim dokazati, da ima lahko politika tudi pozitivni predznak, ne le negativnega. Ari Vatanen, nekdanji svetovni prvak v reliju in zdaj evropski poslanec, je primer pozitivnega politika. Potem ko je deloval že v Bruslju, sem ga spoznal tudi po tej plati. Pri njem sem dobil navdih in zgled, da se da biti kot politik koristen za ljudi. Sem optimist in upam, da se bo tega še kdo okoli mene nalezel. In zato nisem ustvaril koalicije.
Ravno to je bilo naslednje vprašanje.Koalicijo je mogoče dobiti z volitvami, v narekovajih se jo da tudi kupiti. Na lokalni ravni, kjer smo imeli vsi kandidati praktično enake programe, moramo delati v smislu teh programov. To ni visoka politika, kjer imajo politične stranke različne programe. Tukaj imamo vsi enake, zato moramo biti vsi koalicija. Če smo imeli v programu vsi izgradnjo trgovine v Dragomeru, me zanima, kdo bo proti temu predlogu, ko bo ta na dnevnem redu. Če smo pošteni, koalicije ne potrebujemo.
Sliši se idealistično. So predlogi na občinskih sejah sprejeti na ta način?Nekaj jih je, nekaj jih še bo. Če bi ustvaril koalicijo, bi nekoga prisilil v opozicijo. Zakaj ne bi imel vsak možnosti sodelovati v kvalitetnem tvorjenju novih pogojev v naši občini?
Pravite, da ne verjamete v strankarsko politiko, ampak v neposredno demokracijo?Ja.
Bi morali spremeniti sistem?V tej smeri se še nisem poglabljal, ampak verjamem, da so ljudje naveličani strankarske politike. Potrebujejo nekaj novega, svežega, da se bodo čutili pomembne.
Bo kdaj kaj podobnega mogoče doseči? Pred dvema letoma smo na protestih, na primer, lahko slišali podobne zahteve.Mislim, da ja. To ne gre čez noč, saj je kup lobijev oziroma interesnih skupin, ki so bolj proti temu kot za. Ampak mislim, da bo prej ali slej na plan prišla slovenska modrost.
Je vaša politika tudi protijamrajoča?Izredno. Alergičen sem na ljudi in skupine, ki izpostavljajo probleme, a nimajo predlogov za rešitve. Ki se jim svet podira, pa se jim v resnici ne. Ne vedo, da ni problem pretoplo pivo v gostilni ali premrzla juha. Zdrave ljudi, ki so ostali brez službe, moram dolgo poslušati, da slišim resne vzroke in argumente, zakaj ne delajo, zakaj so na plečih države.
Verjetno zato, ker služb ni.Ja, ampak delo se pa da dobiti. Še vedno ne razumem, zakaj potem nekdo leži doma v dnevni sobi z najboljšim mobilnim telefonom, priklopljen na vse možne televizijske pakete, ni pa pripravljen prositi kakšnega kmeta, da bi mu odstopil njivico, da bi imel na njej krompir. Tega ne razumem. Ker sem rojen v okolju, v katerem smo morali sami za sebe nekaj narediti. Če bomo čakali le, da nam bo nekaj dala država, jo bomo prej ali slej tako izčrpali, da ne bomo imeli nič od nje. Zakaj ne bi pomagali bolni gospe, ki ne more v trgovino? Moramo migati. Če se bomo prepustili melanholiji in se prepustili toku, nas bo ta odnesel proti dnu.
Torej gre vaše razmišljanje v smeri, kaj lahko jaz naredim za državo, ne država za mene?Najprej to. Prav je, da obstaja recipročnost. Na potezi smo mi s človeškim potencialom. Če ga ne bomo uporabili, ga bodo pa Avstrijci in bomo tako, kot je bilo v stari Jugoslaviji, delali za tujce v naši deželi.