Po nekaj letih evforije in razcveta z vrhuncem v olimpijskem letu z Londonom je sezona minila brez presežkov. Le delno zaradi spleta okoliščin in poškodb. Če pogledamo najboljša slovenska dosežka iz Ljubljane Toneta Kosmača (2,24:21) in Lucije Krkoč (2,49:11) s časovne distance, to za slovenske razmere nista bila skromna teka. Krkočeva je na svojem drugem maratonu kot osma Slovenka tekla hitreje od časovne znamke dveh ur in petdeset minut. 37-letni Kosmač je že tretje leto najhitrejši Slovenec in le dobro minuto slabši od svojega najboljšega časa v Ljubljani predlani (2,23:10). Na vseh izvedbah doslej je boljše čase dosegal le Roman Kejžar (rekord 2,18:22), njegov trener in trener večine vseh najboljših slovenskih dolgoprogašev z izjemo Kosoveljevih.
»Za maraton sem se pripravljal tri mesece, pretekel sem 2600 kilometrov,« je odstrl potrebna vlaganja Tone Kosmač, ki je bil najhitrejši Slovenec že spomladi v Radencih, pred mesecem pa je zmagal tudi v nemškem Ulmu in s časom 2,20:07 dosegel svoj najboljši dosežek letos. »Tudi zaradi maratona v Ulmu sem v drugem delu ljubljanskega maratona tekel slabše, kot bi lahko. Hitre prve polovice z uro in osem minut nisem mogel pretvoriti v dober končni čas,« Kosmač navrže razlog, ki pa za maratonce ni izgovor. Velja nepisano pravilo, da je mogoče na vrhunski ravni odteči le dva ali tri maratone na leto.
Mitja Kosovelj je maraton tekel spomladi v Milanu (2,18:23), kar je tudi najboljši letošnji slovenski dosežek na tej legendarni razdalji, potem se je posvetil gorskemu teku. Kot pod taktirko očeta Edvina tudi potencialna maratonka sestra Mateja. Maraton pa imata oba že v mislih, tudi upanje na Rio. Najboljšo slovensko znamko 2014 in osebni rekord (2,34:55) je Žana Jereb tekla prav tako spomladi v Rotterdamu in pravijo, da je neformalna svetovna prvakinja med amaterkami z redno osemurno službo. Nekdanja košarkarica z neverjetno športno preobrazbo je imela potem neverjetno smolo, da se je poškodovala na zadnjem težjem treningu pred evropskim prvenstvom v Zürichu. »Zdaj je poškodba že odpravljena. Vse misli usmerjam v sezono 2015,« pojasnjuje Jerebova. Tako kot Krkočeva in Aleksandra Fortin, druga Slovenka v Ljubljani, vadi v Kejžarjevi skupini, kjer so vsi najhitrejši (pol)maratonci z izjemo Kosovelja. »Roman Kejžar ima občutek za maraton. Vidi se, da ima izkušnje. In tudi sicer je sijajen trener. Mislim, da smo z njim super vadbena skupina,« Lucija Krkoč hvali Kejžar team.
Zraven sta tudi 22-letni Rok Puhar iz Šenčurja, zmagovalec ljubljanske polovičke (1,07:41), in Robert Kotnik, ki pa mu v Ljubljani znova ni uspelo (2,34:48), da bi se spustil pod magično slovensko mejo dveh ur in pol, kar je v 19 izvedbah uspelo le enajstim Slovencem. »Bil sem najbolje pripravljen doslej, dosti garal in veliko pričakoval, tudi morda okoli dve petindvajset. Prvih dvajset kilometrov sem tekel z lahkoto, publika me je nesla, a bilo je prelahko. Na 27. kilometru me je ustavil 'bodec' in moral sem se raztegniti. Maraton je maraton. Vsak je drugačen in nepredvidljiv,« pravi nepoklicni maratonec Robert Kotnik, drugi Slovenec v Ljubljani, za kar je prejel 200 evrov. Kosmač in Krkočeva sta prejela 1000 evrov.
Nagrade in s tem povezane socialne razmere so žalostni odraz časa. Zato ni čudno, da Nežo Mravlje bolj od maratona, kjer je bila blizu odhoda na olimpijske igre v Londonu, zanimajo ultrarazdalje. Ekonomska plat že zdaj skrbi Primoža Kobeta, ki se po dveh letih mučenja s poškodbami vrača. Septembra je po šestih tednih treninga na 5000 metrov že dosegel čas 14:51. »Za mano je zelo težko obdobje. Pri zdravljenju nisem mogel prehitevati, maratoncem pa vzame še toliko več časa. Rad bi bil znova zraven, da dokažem, koliko sem sposoben. Z mislimi sem že na treningu v Keniji, kamor odhajam januarja,« pravi Novomeščan, olimpijec iz Londona, ki se kot profesionalni maratonec preživlja tudi z nasveti rekreativcem, katerih petdeseterica je tekla v Ljubljani.
