Mladenka se tako v skoku v daljino (6,17 metra) kot troskoku (12,70 metra) ponaša s trenutno najboljšim rezultatom na svetu med letniki 1997 in drugim najboljšim na svetu do 18 let. Kljub odličnim dosežkom pa si visokoletečih in dolgoročnih ciljev ne mara zastavljati. »Nisem oseba, ki bi to počela. Moja največja želja je, da bi na evropskem olimpijskem festivalu mladih nastopila v finalu. To še zdaleč ni lahko, saj imaš na razpolago le tri skoke. Moj trener upa na kolajno, a sama bom o tem razmišljala, v kolikor se mi bo posrečilo uvrstiti tja,« je skromna 16-letnica, ki se raje pusti presenetiti, kot pa da se kasneje sooča z grenkobo, ki jo prinaša morebiten neuspeh.
V veliko veselje ji je tudi nastopanje v mnogoboju, a se mu bo v letošnji sezoni zavoljo boljšega rezultata v skoku v daljino odrekla. Vseeno pa upa, da se mu bo lahko bolje posvetila v prihodnji sezoni. »Mnogoboja sicer nisem nikoli trenirala zares, temveč bolj za šalo. Vendarle mi je ta panoga super, saj vključuje različne discipline. Če ti v eni od njih spodleti, lahko dosežek še vedno popraviš v drugi,« pove najstnica, ki jo v mnogoboju privlači predvsem razgibanost treningov, čeprav ugotavlja, da je precej bolj zahtevna, obenem pa manj monotona panoga kot skoki v daljino.
Dosedanji uspehi Božičeve nosijo še večjo težo, če upoštevamo, da skok v daljino trenira komaj štiri leta in pol. Še toliko bolj pa je zanimivo, da jo je za ta šport navdušil njen mlajši brat Luka. »Še sama ne vem, kako je do tega prišlo. Atletiko sem si dolgo želela trenirati, vendar me je pri tem zaviral balet, ki sem ga pred tem trenirala osem let. Ker bi mi obe dejavnosti vzeli preveč časa, sem se odločila, da se posvetim le športu.«
Ob obiskovanju srednje šole v Mariboru in osmih treningih na teden ima dekle iz Slovenske Bistrice prostega časa razumljivo le za vzorec, zato ga najraje preživi s prijatelji. »Časa je res malo. Vstati moram zelo zgodaj, da grem na avtobus in sem ob sedmih zjutraj v šoli. Da bi se morda v prostem času za hobi ukvarjala še s katerimi drugimi športi, kot so smučanje, plavanje ali kolesarjenje, tako niti ne pride v poštev, niti mi tega ne pusti trener,« pravi mlada atletinja.
Pretirano prešerne volje pa njen trener bržčas ni bil lansko leto, ko je nastopila na tekmovanju teka v visokih petah v središču prestolnice. Kot se za pravo športnico spodobi, je v konkurenci več kot 60 deklet slavila z velikim naskokom, česar se rada spominja. »Da sem se udeležila tekmovanja, me je nagovoril oče in bilo je enkratno. Trener sploh ni vedel, da bom nastopila, zato je bil morda tudi malo jezen. Lahko rečem, da je bil to eden najlepših dni mojega življenja. Zmage sem bila zelo vesela, vse skupaj pa je bilo nekaj drugačnega, novega,« navdušeno obrazloži atletinja, ki je za povrh osvojila še nagrado v višini 1000 evrov. Slednja ji je prišla še kako prav, saj si je z njo, med drugim, lahko privoščila tudi nakup nove športne opreme.