Bolt je v prejšnjih letih postavil visoke meje. Letos ni v takšni formi, kot je bil v olimpijskih letih ali na svetovnem prvenstvu v Berlinu. A je tekel najboljše letos. Hitreje mu niti ni bilo treba teči. Imam občutek, da bo na rekorde pripravljen le še v olimpijski sezoni. Ne gre za to, da bi v neolimpijskem letu kaj manj zavzeto treniral. Toda za svetovni rekord je potrebna ekstremna motivacija, sploh če si dvakratni olimpijski prvak. Lahko bi rekel, da gre za motivacijo, ki je v podzavesti. Ker so bile lani olimpijske igre, je letos prav gotovo ubral drugačen pristop. Pokazal je tudi psihično trdnost. Spomin na prejšnje svetovno prvenstvo, ko je bil diskvalificiran v finalu, ga ni oviral.
Tudi v finalu ni bil najhitrejši na startu, a to ni najbolj pomembna prvina sprinta. Začetek teka ne odloča, kdo bo svetovni prvak ali svetovni rekorder. Tisti, ki so bili v svojih obdobjih kralji sprinta, so bili vedno najboljši, ko so bili v polni hitrosti. Finale prinaša še eno ugotovitev. Čeprav veliko favoritov zaradi dopinga v Moskvi ni bilo, je raven teka ostala zelo visoka. Pa tudi razmerje moči, kajti v finalu so bili štirje Jamajčani in dva Američana, pet tekačev pa je teklo pod desetimi sekundami, in to v dežju. Za uvrstitev v finale ni zadostoval niti čas 10,00. Zdi se mi, da ostaja kakovost sprinta na enaki ravni.
Matic Osovnikar je najhitrejši Slovenec.
