Osem finalnih uvrstitev slovenskih atletov izmed petnajsterice, ki je tekmovala na 22. evropskem prvenstvu v Zürichu, pomeni lep ekipni uspeh. Vtis so pokvarili slabši finalni nastopi, med katerimi sta bila najbolj izpostavljena Martina Ratej in Primož Kozmus. Konjičanka in Brežičan sta s šestima mestoma sicer dosegla najboljši slovenski uvrstitvi, a bila hkrati daleč od ciljev, ki sta si jih zastavila sama in z njima tudi slovensko vodstvo. Posledično je Slovenija v Švici ostala brez kolajne, ki jo je osvojila več kot polovica držav udeleženk (26 od petdesetih). V razvrstitvi do osmega mesta pa je Slovenija zasedla 29. mesto, kar ni dosežek, s katerim bi se lahko hvalila.
Konec tedna je svoje znanje v finalih pokazalo pet slovenskih atletov. Sonja Roman je v finalu teka na 5000 metrov (kvalifikacij ni bilo, ker je bilo na startni listi 17 atletinj) odstopila, potem ko je imela tri kroge do konca dobro izhodišče. »Tek je bil relativno počasen in lahko sem ves čas delala svoj korak, zato sem zelo uživala. Žal mi je, ker nisem mogla uresničiti ciljev. Želela sem se namreč uvrstiti med prvo deseterico. Verjamem, da bi mi lahko to tudi uspelo oziroma da bi lahko cilj presegla. A vse to so zgolj ugibanja, ki nimajo nobenega smisla. Dejstvo je, da sem odstopila,« je svoj odstop v finalu teka na 5000 metrov komentirala Sonja Roman.
Snežana Vukmirović je imela v finalu troskoka precej športne sreče, saj se je med najboljšo osmerico uvrstila s skokom 13,77 metra. Kar dve skakalki – Nemka Kristin Gierisch in Rusinja Alsu Murtazina – sta skočili le en centimeter manj. »Po sezoni, kakršno sem imela, sem lahko s sedmim mestom zelo zadovoljna. Gre za lep uspeh. Imela sem nekaj sreče s centimetri, a po drugi strani sem doslej večkrat izpadla za en ali dva centimetra, tudi evropsko kolajno pred tremi leti v Parizu sem zgrešila le za štiri centimetre. Žal mi je le, ker v Zürichu nisem preskočila 14 metrov. Tekmovala bom še naprej in želim si, da bi v tej sezoni to mejo vendarle preskočila. Po koncu sezone ne bom imela premora, saj se bom začela pripravljati za nastop na dvoranskem evropskem prvenstvu v Pragi,« je odločna Snežana Vukmirović.
Maruša Mišmaš je tudi v finalnem teku na 3000 metrov zapreke potrdila izjemen talent. Na evropskem prvenstvu si je pridobila ravno takšne izkušnje, kot jih je potrebovala. Kot najstnica se je uvrstila v svoj prvi veliki finale velikih članskih tekmovanj, v katerem je hrabro držala oster tempo, v zaključku pa vnovič pokazala, da gre za izjemno finišerko, ki si je priborila uvrstitev med najboljšo evropsko deseterico. »Pred evropskim prvenstvom sem si rekla, da če se bom uvrstila med najboljšo deseterico, bom zelo vesela. In tudi sem. Tekla sem s precej starejšimi in izkušenejšimi tekmovalkami. Kaj sem se naučila? Da potrebujem še trening, s katerim bom lahko zdržala do konca z najhitrejšimi, do katerih imam morda za zdaj še preveliko spoštovanje. Čez dve leti v Amsterdamu bom znova napadla,« je odločna Maruša Mišmaš.
Junak slovenske reprezentance v Zürichu je bil Matija Kranjc, ki se je včeraj do zadnjega boril z največjimi evropskimi mojstri meta kopja. Novega državnega rekorda sicer ni dosegel, se je pa izkazal tako z daljino (78,27 metra) kot borbo, saj je tekmoval poškodovan. »Kar zadeve uvrstitve, sem izpolnil cilj, saj sem premagal štiri tekmece in si priboril šest metov. Imel sem težavo, ker se mi je zaskočilo koleno, tako da sem metal bolj na silo. Bal sem se, da se ne bi poškodoval, tako da sem lahko z izkupičkom zelo zadovoljen, saj sem se prepričal, da so tudi najboljši v Evropi s trdim delom dosegljivi,« je svoj nastop ocenil Matija Kranjc, ki je za razliko od kvalifikacij metal s severa proti jugu letzigrundškega stadiona.
»Najprej moram odpraviti poškodbo kolena, zaradi katere v preteklosti nisem metal že en mesec. Če bo noga zdržala, pričakujem, da lahko nov državni rekord izboljšam še v tej sezoni. Lažje bom to dosegel na kakšnem vaškem mitingu, na katerem je procedura ogrevanja krajša kot na velikem tekmovanju. Zakaj ne grem tekmovat na kakšen 'nevaški' miting? Lepo bi bilo, če bi me kdo kam povabil. Težko se je prebiti na velike mitinge, saj imajo fantje rekorde čez 85 metrov. Med njimi so tudi takšni, ki so že vrgli kopje čez 88 metrov, a me še nikoli niso premagali. Očitno bom še nekaj časa ostal na vaški sceni,« je v svojem značilnem slikovitem slogu spregovoril Ljubljančan.
Z mednarodnega vidika je bilo v Zürichu precej vrhuncev in junakov, med katerimi je največji britanski dolgoprogaš Mo Farrah. Največ se je govorilo o Mahiedinu Mekhissiju-Benabbadu. Zgodba okrog slečenega dresa v teku na 3000 metrov z zaprekami in odvzemu zlate kolajne je bila odmevna po vsej Evropi. Nepredvidljivi Francoz je svoj talent pokazal včeraj v teku na 1500 metrov, v katerem je prepričljivo zmagal. Čeprav so ga srbele roke, da bi pokazal, kaj si misli o sodniški odločitvi iz preteklih dni, je skozi cilj pritekel oblečen in požel huronski aplavz, kakršnega Letzigrund od nekdaj nameni le največjim zvezdnikom. Yohann Dimiz je poskrbel, da je Zürich doživel nov svetovni rekord, prvega zunaj legendarnega stadiona. Francoz se je namreč v hoji na 50 kilometrov prvi sprehodil v cilj v središču mesta.
Da je Zürich atletsko mesto, je bilo moč v nemškem delu Švice čutiti na vsakem koraku. V času evropskega prvenstva so se še posebej potrudili, da so kraljico športa približali najmlajšim. V središču mesta v neposredni bližini opere ob züriškem jezeru je bila postavljena manjša atletska steza, ob njej pa je bilo pestro dogajanje, ki se ga je že v prvi polovici prvenstva udeležilo več kot 100 tisoč obiskovalcev. Poleg tega je moč povsod po mestu opaziti številne reklame za največji miting na svetu Weltklasse, ki bo 28. avgusta.
Z obiskanostjo evropskega prvenstva, kakršna je bila minule dni v Zürichu, se ne bi pritoževala država gostiteljica. Kljub temu pa bodo ostala v spominu prazna mesta na tribunah, ki v preteklosti nikoli niso »krasila« stadiona Letzigrund. Drugega razloga, kot da so bile cene vstopnic zasoljene celo za švicarske razmere, ni bilo. Popoldanska zasedenost je bila 81-odstotna, dopoldanska pa 65-odstotna, kar pomeni, da si je skupno nastope na EP v šestih tekmovalnih dneh v živo ogledalo 148.432 gledalcev.
Svoj odstavek si zasluži Evropska atletska zveza (EAA). Pred prvenstvom so bili polni hvale, kako bo prvenstvo postavilo nove standarde in mejnike. V zgodovino bo šlo kljub večinoma slabemu vremenu nedvomno v pozitivni luči. Si je pa EAA prislužila kritiko z naše strani. Že drugi dan prvenstva smo zastavili vprašanje tiskovnemu predstavniku Jamesu Mulliganu, na katerega do danes še nismo dobili odgovora. Bili smo deležni nekaterih pomislekov o takšnem koncu, ki so se izkazali za pravilne.