»Ves tek sem se borila s tekmovalko, ki me je na koncu za las premagala. V trenutku, ko sem prečkala ciljno črto in videla, da sem druga, sem bila rahlo razočarana. Toda ko sem pogledala končni rezultat in spoznala, da je zmagovalka tekla 12,90, mi je bilo hitro jasno, da sem dosegla fantastičen rezultat, saj sem bila tik ob njej. Občutki so se v trenutku spremenili. Petnajst minut sem zrla v semafor, da je prikazal uradne rezultate,« se atletinja Marina Tomič z veseljem spominja nedeljskega teka na 100 metrov z ovirami v švicarskem La Chaux de Fondsu. Z 12,94 sekunde je namreč šele kot druga Slovenka po Brigiti Bukovec tekla pod 13 sekundami in tako tudi izpolnila mednarodno normo A za nastop na svetovnem prvenstvu avgusta v Moskvi. Sam tek, pravi, se ji je zdel dober, a ne tako, kot je pokazal končni rezultat.
Atletinja celjskega Kladivarja se je v svoji karieri ubadala s številnimi poškodbami. Med letoma 2003 in 2008 ji te zares niso prizanesle, tako da se je resno začela spogledovati s tem, da bi končala kariero atletinje. »Spraševala sem se, ali ima vse skupaj sploh še smisel.« Leta 2008 je nato zamenjala trenerja, se dve leti še ubadala s poškodbami, zadnja tri pa se je postopoma začel kazati napredek. »Še posebno leta 2011 s takrat osebnim rekordom 13,10 sekunde. Tisto je bila prva potrditev, da je bilo prav, da sem vztrajala pri teku. Novo potrditev pa sem dobila v Švici v nedeljo.« Zadnja leta ji niso več tako naporna, saj trenira z veseljem. Po drugi operaciji kolena namreč nima več težav z bolečinami.
Da je danes tako uspešna, se mora zahvaliti staršema, ki sta ji od prvega dne, ko se je konec šestega razreda osnovne šole odločila za atletiko, stala ob strani. V kraljico športa jo je vpeljal prvi trener Brane Strožer. Opazil jo je, ko je bila na šolskem tekmovanju tretja v sprintu na 60 metrov. »Ker sem bila že na začetku dokaj uspešna in hitra, sem se odločila ostati v atletiki, želje pa so iz leta v leto rasle,« razkrije. Starša, ki se s športom resno nista nikoli ukvarjala, rada pa odigrata partijo odbojke, sta jo vsak dan peljala na trening in na vsako tekmo. Sedaj pravi, da ju je malo razbremenila, saj je starejša in lahko sama poskrbi zase. Toda dokler ni imela izpita za avto, je bil ves njun urnik podrejen njenim treningom in tekmam.
Od malih nog je bila njena vzornica Brigita Bukovec. »Najlažje se je poistovetiti z nekom, ki je blizu tebe. Brigita se je s svojimi dosežki izpostavila in pokazala v veliki luči. Za mladega športnika, kot sem bila sama v osmem razredu osnovne šole, je bila velik vzor.« Poudari, da je bila Bukovčeva pokazatelj, da ni treba biti temnopolt, da si dober sprinter. Da se da doseči odlične rezultate tudi, če si belopolt Slovenec. »S tega vidika me je izredno motivirala,« pravi Tomičeva. Občasno Bukovčevo vidi na stadionu, kjer trenira, saj pripelje svoja sinova na trening nogometa. Srečala jo je takoj po velenjskem mitingu. »Očitno me je gledala po televiziji in mi je dejala, da super tečem, le še čez oviro navzdol moram malo hitreje. To je bil nasvet na hitro, drugače pa ne sodelujeva.« Težko pove, ali bo kdaj uspela potolči Brigitin rekord na 100 metrov z ovirami, ki znaša 12,59 sekunde. Še lani se ji je zdelo nemogoče teči pod 13 sekundami, danes pa ve, da tek v Švici kljub odličnemu rezultatu ni bil optimalen. »Prisotne so rezerve, predvsem na startu. Ne vem, kam lahko pridem, bom pa v nadaljevanju kariere to z veseljem ugotavljala,« v smehu pove Tomičeva.
Pri tridesetih letih še ne ve, do kdaj bo vztrajala v atletiki. A do leta 2016 in olimpijskih iger v Riu de Janeiru zagotovo. V šali velikokrat pove, da če bo do Brazilije vsako leto osebni rekord popravila za desetinko, bo ena izmed resnih kandidatk za odličje. Kljub temu da se to sliši izredno ambiciozno, z rezultati ni obremenjena. Preprosto uživa v tem, kar počne: »Dokler bom zdrava in dokler bodo rezultati iz leta v leto boljši, bom vztrajala. Kje pa je moj limit, bom, upam, spoznala ravno v Riu.«
Prvič se je na olimpijskih igrah preizkusila lani v Londonu, kjer ji je šele ogled fotofiniša preprečil, da bi nastopila v polfinalu. »Nastop v Londonu je bil odličen, glede na razmere morda celo najboljši do takrat. Toda ko si enkrat toliko blizu polfinala, kar se mi je sprva zdelo nemogoče, ker sem bila srečna že s tem, da sem lahko na olimpijadi nastopila, mi je bilo malo hudo.« A pravi, da še nič ni izgubljeno in da bo naslednjič boljše. Je bila pa malo bolj jezna po polfinalnih nastopih v Londonu, ker ruska tekmovalka, ki ji je vzela mesto v polfinalu, nato ni naredila nič posebnega. Do dobrih rezultatov ji pomaga tudi psiholog Matej Tušak, s katerim Marina občasno sodeluje. Samozavest ji dvigujejo vse boljši rezultati in napredek v teku. Diplomantka na fakulteti za šport pravi, da je za dobro počutje pomembno tudi to, da uživa v službi, ki jo sočasno jemlje kot hobi. Od novega leta namreč v atletskem klubu Olimpija trenira mlade. »Ko sem zares prosta, grem rada s prijatelji v kino ali na kegljanje,« še doda.
