Nekaterim izmed njih (Belorusa Ivan Tihon, Vadim Devjatovski) so tudi odvzeli osvojena odličja. "Tudi v moji disciplini je veliko dokazanega dopinga. Na OI v Pekingu bi se mi kaj lahko primerilo, da bi bil tretji, ker sta bila tekmeca iz Belorusije naknadno diskvalificirana. Še danes čakam na zlato s svetovnega prvenstva v Osaki, kjer je bil Tihon diskvalificiran, pa tudi na odličja s prvenstev v Atenah in Helsinkih," je po predavanju na konferenci za STA povedal Kozmus.
Na SP v Osaki na Japonskem je leta 2007 osvojil srebrno odličje (82,29 m), dosegel dotlej najboljšo slovensko uvrstitev v zgodovini SP in le za centimeter zaostal za svojim tedanjim slovenskim rekordom. Zanesljivo je vodil skoraj uro in pol, preden mu je s svojim zadnjim metom (83,63 m) zlato odvzel Ivan Tihon, pozneje v dopinške afere zapleteni trikratni svetovni prvak.
"Osaka je bila posebna izkušnja zame. Vesel sem bil srebra, ker je bila to moja prva medalja na veliki tekmi. A potem se je izkazalo, da bi moral dobiti zlato odličje. Drugo mesto je bil sicer velik uspeh, ampak sam menim, da je prvi zmagovalec, drugouvrščeni pa le prvi poraženec. Sedaj gledam na vse skupaj kot na dejstvo, da mi je bilo zlato krivično odvzeto. V Pekingu sem nato na OI leta 2008 doživel trenutek zmagoslavja ob prvi slovenski atletski zlati medalji. To je bil edinstven dogodek v življenju. Stojiš na zmagovalnem odru in pred polnim stadionom poslušaš državno himno. To je izjemen občutek. Če pa bi se izkazalo, da bi bil drugi ali tretji, pa bi potem naknadno zmagal, bi bil oropan tega občutka in bi mi ga nekdo ukradel z goljufijo."
Kako se zdaj srečuje s tekmeci, ki so jim dokazali uživanje prepovedanih poživil? "To so bili prijatelji, s katerimi smo se družili tudi izven atletskih terenov. Sumov je bilo vedno nekaj, a na to ne dam dosti. Potem pa se je pokazalo, da so v resnici goljufali. To gotovo ni dobro, saj je šport zame svetinja in ga imam rad ter zato goljufanje pri tem ni na mestu. So pa bili vse to atleti iz nekdanjega vzhodnega bloka, ki so iskali boljše poti v življenju. Veliko mojih kolegov se jim izogiba in z njimi niti ne govorijo. Sam nisem tak človek in se še kaj pomenimo, toda dali so si veliko črno piko in nakopali tudi veliko zamer."
V zadnjih letih se vse bolj zaostrujejo kazni, podaljšalo pa se je tudi hranjenje vzorcev dopinga za naknadna testiranja. "Osemletno hranjenje vzorca je pomemben korak v tem boju. Vesel sem, da je tako, saj mora tekmovalec, ki je jemal doping, čakati osem let, da je 'rešen'. Primer Lancea Armstronga kaže, kako dolgo lahko vse traja. Dolgo se je izgovarjal in lagal, preden je bil razkrinkan. V igri je veliko denarja in tu je težko priznati, da goljufaš. Edina pot bi bila, da bi odvzeli ne le odličja, ampak tudi nepošteno zaslužen denar. Že če bi dva ali tri športnike razlastili, si velika večina ne bi več upala tega početi tudi zaradi tega, ker bi bil na koncu na kocki tudi denar, ne le ugled."
Toda tudi športniki zbolijo in morajo jemati zdravila. "Če uporabljaš zdravila, ti mora pred tem strokovnjak povedati, ali vsebuje prepovedana sredstva. Povsem neprimerno je, če se potem, ko te dobijo, izgovarjaš, da nisi vedel. Prevzeti moraš odgovornost nase, to je del športa. Izobraževanje o škodljivosti dopinga bi moralo biti sestavni del treninga. Že mladi bi morali biti ambasadorji proti dopinga. Tu so potrebne akcije tudi s strani športnikov, ki smo bili uspešni in smo dosegli svoj cilj. Športniki, ki bodo pod mojim okriljem, bodo gotovo zelo ozaveščeni glede tega," je trenersko pot po končani karieri napovedal Kozmus.
