Improvizacija je boljša, kot če ima športnik vse na pladnju

Meseci spoznavanja daleč od oči javnosti so nepričakovano prinesli nerazdružljivo prijateljstvo. Sodelovanje med soimenjakoma je postajalo vse trdnejše. Ko je tedanji Kozmusov trener Marjan Ogorevc v olimpijski sezoni dobil nezaupnico, je Brežičana v Londonu presenetljivo vodil Primož Četrtič. Po osvojitvi srebrne olimpijske kolajne se je Kozmus odločil, da bo še naprej sodeloval s Senovčanom. K temu dejstvu je pripeljalo spoznanje, da bolj kot trenerja Kozmus ob sebi potrebuje človeka, ki mu lahko pomaga na več področjih, medtem ko je menil, da si je nabral dovolj izkušenj, da bo sam sebi trener.

Četrtič zase pravi, da se najbolj počuti Posavca. Ta mesec je vstopil v Kristusova leta, rojstni dan pa je praznoval v Medulinu, kot pravi, brez torte, a z nekaj vrčki piva. S partnerico Katarino avgusta pričakujeta drugega otroka, medtem ko je sin Miha star leto in pol. Čeprav si je pred sodelovanjem s Kozmusom diplomant ljubljanske fakultete za šport (smer kondicijsko treniranje) športno kilometrino nabiral v ekipnih športih, mu razmišljanje v individualnem ni tuje. V najstniških letih se je namreč ukvarjal s kolesarstvom, ko je v Krškem tekmoval za mlajše selekcije.

Natančnega izračuna nisva naredila, bi se pa znalo izkazati, da sva skupaj preživela več časa, kot ga je Primož z družino. Predvsem v prvi polovici leta. A to je v svetu profesionalizma povsem običajno. Treba je biti ločen od vsakdanjih opravil, ki se jih v domačem okolju hitro najde preveč, posledično pa trpi trening.

Primož ima rad svoj mir, do katerega ima vedno dostop. Jaz sem človek, ki se zna vedno sam zamotiti, zato mi ni nikoli dolgčas. V obdobju najtežjih treningov sploh ni časa za druženje, saj je pomembna vsaka minuta, namenjena počitku. Venomer skušam začutiti, kaj Primož najbolj potrebuje. Dejstvo pa je, da ne izgubljava nepotrebnih besed.

Pride, a obiskov ni veliko. Letos imamo v Medulinu nekoliko več svobode, saj spimo v apartmajih, medtem ko smo lani bivali v hotelskih sobah.

Včasih radi rečemo, da je nekje Amerika, kar pomeni nekaj dobrega. V San Diegu je bila dejansko Amerika. Pogoji za vadbo so bili na zahodu ZDA vrhunski, medtem ko je v Medulinu veliko več improvizacije. Ne glede na to, v kakšnih pogojih deluje športnik, pa o uspehu odloča garanje.

Tudi sam se večkrat spraševal, ali je takšna pot lažja. Morda je lahko prijetnejša, medtem ko bližnjic v športu ni. Lani sem bil denimo večkrat spremljevalec Marka Špilerja (suvalec krogle, ki se pripravlja skupaj s Kozmusom, op. p.) v Avstriji, kjer imajo odlično atletsko infrastrukturo. Predvsem v zimski sezoni. Marko je tekmoval na tekmah nižjega ranga, na katerih je bilo vse, kot mora biti. Prišel sem do sklepa, da je škoda vlagati toliko financ v infrastrukturo, ki ne more nadomestiti truda in dela. Menim, da se v Sloveniji preveč govori o pogojih, kakšni morajo biti za doseganje vrhunskega rezultata. Poudarjam, da je osnova delo, delo in delo. Mislim, da je celo bolje, da je vse skupaj bolj špartansko, surovo. Da se kaj improvizira, kot da ima športnik vse na pladnju.

Večkrat slišim kakšen očitek, da sem preskromen. A sam sebe ne dojemam tako. Navsezadnje niti moje znanje niti delovanje nista skromni. Pri 33 letih sem morda najšibkejši pri izkušnjah, a tudi te si pridno nabiram. Nikoli ni bil moj cilj, da bi se prisesal na Kozmusov uspeh ter se na takšen način promoviral. Do Primoža me je po naključju pripeljal Severin Lipovšek (kot nutricionist še vedno sodeluje s Kozmusom, op. p.). Če bom kdaj deležen kakšne pozornosti, si jo želim na podlagi svojega dela, ne pa dejstva, da sem pač skupaj s Kozmusom.

Sem njegova desna roka.

Saj tudi na široko delujem. Sodelovanje s Primožem sem začel kot maser, ko sem sproti odpravil kakšno manjšo poškodbo, skupaj sva izvajala raztezanje po treningih... Potem se je sodelovanje začelo širiti. Ko je Primož v olimpijski sezoni na hitro prekinil sodelovanje z Marjanom Ogorevcem, je bilo treba še hitreje odreagirati. Primožu sem začel pomagati tudi na drugih področjih, kolikor sem mu seveda lahko. Počasi se je zaupanje širilo do te mere, da sedaj skupaj analizirava tudi mete. Ko delaš določeno stvar dlje časa, se počasi učiš tudi kakšne skrivnosti. Vsekakor pa moje sodelovanje s Primožem ni trenersko.

To je moja največja težava. Na treningih je več časa, tako da se lahko med meti pomeniva. Na tekmi je drugače. Potreboval bi večjo kilometrino, da bi lahko bolje pomagal z nasveti. Sem pa lahko bolj pozoren na predvidljive napake, ki se pred tekmami kažejo na treningih.

Zelo slabo. Na raznih srečanjih imam večkrat občutek, da je v majhnem prostoru prisotnega preveč ega. Vsakdo misli, da je nekaj posebnega. Vsakdo bi se moral zavedati, da je zgolj trener, ne pa človek, ki je nekomu dal ali rešil življenje. Biti trener je precej večje poslanstvo, kot da v karieri ustvariš enega dobrega tekmovalca. Atletika je šport, v katerem je mogoče s talentom doseči marsikaj. Koga bi lahko trenirale kuharice, pa bi bil dober. Kot trener si ne smeš prek športnika dvigovati cene. Športnik je uspešen zaradi sebe, trener mora biti zgolj njegov suport. Govorim o letih, ko je športnik že uspešen, medtem ko ima v mlajših letih trener večjo vlogo.

Bomo videli, kaj bo prineslo življenje, kakšne priložnosti bom imel. Rad delujem v športu, kar zadeva področje dela in razvoja. Če se bo dalo, bom s Kozmusom sodeloval tudi po koncu njegove kariere. Doslej me je športna pot vedno peljala v pravo smer in verjamem, da me bo tudi naprej.

Ne. Ni niti potrebe.

Tudi s Kevom na žalost nimam nobenega stika. Pustiva to debato.

V ZDA sem se malce »hecal« in metal kladivo. Potem ga nisem več metal do letos. Poleg tega mi je dala vadbena partnerica Sandre Perković (olimpijske prvakinje v metu diska, op. p.) še pravo obutev, tako da sem se že začel malce vrteti v krogu. Za zdaj sem metal le petkilogramsko kladivo, ki je že poletelo 50 metrov. Verjamem, da bi pravo kladivo že letelo prek 40 metrov, a sem se malce poškodoval, da bi lahko besede udejanjil.

Na začetku sem bil fasciniran nad Primoževo pojavo in njegovim pristopom k delu. Takšna volja in moč, kakršni ima Kozmus, nista običajni. Imel sem srečo, da sem na Slovanu deloval v letih, ko je ta klub proizvedel veliko vrhunskih košarkarjev. Od bratov Dragić, Jana Veselyja, Emirja Preldžića do Gašperja Vidmarja. Goran Dragić je imel podoben pristop k športu, kot ga ima Kozmus. Včasih mi gredo na živce posplošene primerjave. Kot so, da so atleti pridni, da nogometaši le iščejo bližnjice ter da košarkarji le malce mečejo na koš. To sploh ne drži. Tudi med atleti so lenuhi, ki iščejo izgovore. Nekateri naredijo vse za uspeh v katerem koli športu, drugi pač ne. Naključij v športu ni. Tudi sreča je prisotna le redko.

Precej. V Primoževi zgodbi sem se veliko naučil. Na fakulteti za šport so nas učili, da v knjigah piše vse o športu. Profesorjem je vse jasno. Ko sem diplomiral, sem posledično mislil, da vse vem. Kar piše v knjigah, mora že držati. V praksi je vse skupaj drugače. H Kozmusovi zgodbi sem pristopil sproščen, saj sem imel to srečo, da sem lahko na začetku iz ozadja spremljal zgodbo, ki deluje in funkcionira. V sodelovanju s Primožem sem imel možnost spoznati druge atletske šampione ter od blizu videti njihovo pot do vrhunskih uspehov. V Medulinu vadijo Sandra Perković in drugi metalci iz bivše Jugoslavije. Na Češkem sem opazoval Barboro Špotakovo in Vitezslava Veselyja ter trenerja Jana Železnyja. V ZDA je ob Kozmusu treniral Norvežan Andreas Thorkildsen. Vsak od naštetih šampionov ima svojo pot, nobena ni enaka. Zato ne morem poslušati očitkov trenerjev, kako je neki program zanič, njegov pa je dober. Nihče ne dela po istem programu. Pot, ki so jo prehodili vrhunski športniki, ima le eno skupno točko. Imenuje se garanje.

Vsekakor. Vesel sem, da zase lahko rečem, da sem povsem predan svojemu delu, da sem profesionalec v pravem pomenu besede. Takšno predanost pogrešam v slovenski atletiki. Polovičarstva ne priznavam. Trdim, da je treba biti ves čas ob športniku, videti, kako deluje, čutiti, kdaj ima slab dan.