Za jamajško atletiko, ki si veliko obeta od svetovnega prvenstva v Moskvi, ki se začne čez vsega tri tedne, je to vnovičen udarec, potem ko je pred mesecem športno javnost že razburkala novica o dopinškem prekršku Jamajčanke Veronice Campbell Brown, nosilke bronaste kolajne v teku na 100 metrov na lanskih olimpijskih igrah.
Ali gre zgolj za naključje, da jih je na testu v tako kratkem obdobju padlo tako veliko, je težko reči, dejstvo pa je, da so športniki in posledično tudi atleti za vrhunski izid pripravljeni vse več tvegati, pa čeprav vedo, da se dopinškemu nadzoru ne bodo mogli izogniti.
Zanimiva je bila pred leti izjava Angela Heredie, ki je bil v preteklosti glavni prekupčevalec nedovoljenih sredstev za številne atlete, zdaj pa sodeluje z FBI, da v finalu teka na 100 metrov ni niti enega, ki ne bi bil dopingiran. In pojasnilo, da najboljše ne ujamejo zato, ker uporabljajo vsaj 20 nedovoljenih poživil, ki jih laboratoriji ne zaznajo.
O vplivu poživil na rezultate je bilo prelitega že veliko črnila, toda zelo laično je razmišljanje, da danes nekaj zaužiješ, že jutri pa boš kar letel. Osnova še vedno ostaja kombinacija napornega treninga, velikega talenta in sposobne trenerske ekipe, šele nato naredijo nedovoljena poživila tisto želeno razliko in postavijo piko na i.
Prav zaradi te pike na i, ki v športu šteje največ, bodo seveda glavni akterji še vedno pripravljeni tvegati – ne samo, da jih bodo ujeli na dopinškem testu in kaznovali s prepovedjo nastopanja, temveč tudi, da bodo ogrozili svoje zdravje – saj uspeh prinaša kovanje v zvezde in posledično izdatne prilive na bančnem računu.