Obeti so dobri, ne glede na to, da skoki tehnično niso bili najboljši. Zanjo je v psihološkem smislu najpomembnejše to, da ji je uspelo uvrstiti se v finale kljub velikemu pritisku. Mislim, da v finalu ne bo imela težav pri uvrstitvi med osem najboljših, če bo imela nekaj sreče, pa se lahko uvrsti tudi višje. Zelo sem bila presenečena nad tem, kako malo je bilo v troskoku potrebno za uvrstitev v finale. Običajno je na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih potrebno skočiti okrog 14,20 metra, tokrat pa je bilo dovolj zgolj 13,88 metra. Favoritinja za končno zmago je Kolumbijka Ibarguenova, tudi Ukrajinka Saladuha skače zelo dobro. Nevarni bosta še Rusinja Koneva in Izraelka Minenkova. Omenjene štiri tekmovalke so najbolj resne kandidatke za kolajne. Tudi Snežana lahko konča zelo visoko. Osredotočiti se mora na svoj nastop, razmišljati o tehniki in če ji bodo uspeli takšni skoki kot v Gorici, potem bo vse v redu.
Lepo presenečenje v naši reprezentanci na tem prvenstvu je Sonja Roman, ki je taktično dobro odtekla v kvalifikacijah in se uvrstila v polfinale. Uvrstitve v finale ni pričakoval nihče. Sonja je odtekla v meji svojih letošnjih rezultatov. Svoje je opravila in nihče ji ne more ničesar očitati.
Skok v višino je dolga leta veljal za izenačeno disciplino. Ne vem, ali se je že kdaj zgodilo, da bi dva tekmovalca serijsko skakala 2,40 metra. Od Rožleta Prezlja sem pričakovala skok okoli 2,26 metra, očitno pa je imel tudi on težave z jutranjo uro kvalifikacij. Finale je bil zanj vendarle težko dosegljiv.
Če nisi v finalu, je vseeno, kje si. Zastavljene cilje je potrebno uresničiti, a v resnici je vseeno, ali si petnajsti ali dvajseti. Kritike tistih, ki vse skupaj gledamo iz naslanjača, vendarle ne smejo biti preostre, ker so tekmovalci dali vse od sebe. Včasih nekdo doseže več, kot od njega pričakujemo, drugič manj. To je nekaj, kar se ne dogaja samo v športu.
Marija Šestak je slovenska skakalka v troskoku.
