Čeprav na 14. svetovnem prvenstvu v Moskvi ni padel noben svetovni rekord, se bo gostiteljica »šampionata mira« vpisala v zgodovino. Pozdravila je najuspešnejšega atleta vseh časov, v sicer dokaj kratki zgodovini največjih atletskih tekmovanj, od Helsinkov 1983, ko je bil bilo prvo SP. To je včeraj postal Jamajčan Usain Bolt, ki je v soboto s prepričljivo zmago v sprintu na 200 m osvojil najprej sedmo zlato kolajno na svetovnih prvenstvih, včeraj v štafeti 4x100 m pa še osmo ter se po številu najžlahtnejših odličij izenačil z Američanom Carlom Lewisom. Po uspešnosti je Jamajčan uspešnejši, saj ima v svoji zbirki še dve srebrni kolajni, medtem ko ima Lewis po eno srebrno in bronasto. Usain Bolt je vseh osem zlatih kolajn osvojil na zadnjih treh prvenstvih v Berlinu, Daeguju in Moskvi, za trojni trojček pa mu je zmanjkalo le predlansko prvo mesto na 100 m, ko je v finalu prehitro startal ter zmago brez boja prepustil rojaku Yohanu Blaku.
Zadnji konec tedna je minil v znamenju dvoboja Rusije in ZDA v prestižnem boju za najuspešnejšo državo svetovnega prvenstva. Dvoboj so po številu zlatih kolajn dobili Rusi (osvojili so jih sedem), ki so na domačem prvenstvu tekmovali izvrstno, Američani pa precej slabše kot na vseh dosedanjih trinajstih SP, ko so osvojili kar 132 zlatih kolajn (več kot deset na prvenstvo), medtem ko so jih v Moskvi le šest. Boj med omenjenima atletskima velesilama se je odločil v soboto, ko so Rusinje v treh minutah naredile odločilno potezo. Najprej je ruska Zbornaja v epskem ciljnem sprintu v štafeti 4x400 m premagala ZDA, nato pa je še Svetlana Školina v skoku v višino skočila osebni rekord (203 cm) ter matirala Američanko Brigetto Barrett v boju za zlato kolajno. Hkrati je Školinova pomirila rusko javnost, ki je pričakovala gladko zlato kolajno najboljše skakalke zadnjih let Ane Čičerove (bila je tretja).
Poleg Bolta je bila največja zvezdnica prvenstva Shelly-Ann Fraser-Pryce, ki je prav tako dobila vse sprinterske discipline. Jamajčanka je preizkušnjo na 100 m dobila za 22 stotink, kar se redko vidi celo na dolgoprogaških razdaljah, na 200 m je najbližjo zasledovalko ugnala za 15 stotink, ženska jamajška štafeta 4x100 m pa je bila najboljša kar za sekundo in 44 stotink. Številke, ki spominjajo na zlate čase olimpijskih iger v Seulu leta 1988 pokojne ameriške zvezdnice Florence Griffith-Joyner. Shelly-Ann Fraser-Pryce se je na večni lestvici najuspešnejših atletinj vseh časov s petimi zlatimi in dvema srebrnima kolajnama povzpela na tretje mesto. Pred njo sta le še Američanki Gail Devers (eno srebro več) in Alison Felix z desetimi kolajnami (osmimi zlatimi). Zbir slednje bi bil v Moskvi precej večji, če se ne bi poškodovala v finalu teka na 200 m, zaradi česar je izpustila tudi obe štafetni preizkušnji.
Za enega najboljših dosežkov v Moskvi je včeraj poskrbel Francoz Teddy Tamgho. Z dosežkom 18,04 metra v troskoku je postavil tretjo najboljšo daljavo vseh časov v tej disciplini. »Jonathan Edwards (svetovni rekorder s 18,29 m – op. p.) je takoj po zmagi prišel k meni in mi čestital. Dejal mi je, da mora biti moj cilj, da postavim najboljšo znamko vseh časov v troskoku. O njej trenutno ne razmišljam, saj sem se v Moskvi osredotočil predvsem na zmago,« je povedal Teddy Tamgho, ki na podelitvi priznanj najboljših ni ponovil napake iz preteklih let, ko je med igranjem marseljeze nosil kapo. »Tudi francosko himno sem se naučil, da ne bom poslušal še teh kritik. Napake s kapo na glavi pa med poslušanjem himne nikoli več ne bom ponovil. Upam, da se Francija veseli z mano,« je zaključil svetovni dvoranski rekorder.
Slovenski izkupiček slabši od pričakovanj
Le dvakrat od evropskega prvenstva leta 2006 v Göteborgu, ko je bi sprinter Matic Osovnikar tretji na 100 m, se je do letošnjega svetovnega prvenstva v Moskvi zgodilo, da se Slovenija z največje tekme na prostem ni vrnila s kolajno. Od leta 2007 venomer po zaslugi izjemno trofejnega metalca kladiva Primoža Kozmusa, ki je osvojil kolajne na treh svetovnih prvenstvih v Osaki, Berlinu in Daeguju ter dvojih olimpijskih igrah v Pekingu in Londonu. Brežičan ni tekmoval na evropskih prvenstvih v Barceloni 2010 in Helsinkih 2012, ko je bila slovenska malha osvajanja kolajn obakrat prazna (v Barceloni so jo do brona Snežane Rodič v troskoku ločili štirje centimetri). Tokrat se je prvič opekel tudi Kozmus, a s četrtim mestom še zdaleč ni razočaral.
Bolj skrb zbujajoči so rezultati slovenskih atletov, ki so si priborili nastop na »šampionatu mira«. Spominjali so na lansko evropsko prvenstvo v Helsinkih, kar je bilo tedaj še posebej tragično, ker so bile že čez mesec in pol olimpijske igre v Londonu, na katerih pa so slovenski atleti kot reprezentanca znova blesteli. Dokazali so, da se znajo pobrati iz brezna. Podobna težka naloga jih bo čakala prihodnje leto, v katerem bodo imeli priložnost, da dosežejo odmevne rezultate na evropskem prvenstvu v Zürichu, kjer bo konkurenca glede na svetovno precej bolj na dosegu rok in nog.
V Moskvi je bil prvi del svetovnega prvenstva aktiven novi predsednik Gregor Benčina. Po pripovedovanju članov slovenske reprezentance se je prvi mož študijsko poglobil v dogajanje v slovenski atletiki, zelo zvedav pa je tudi, kaj se dogaja v svetu. O tem se je lahko prepričal na kongresu Mednarodne atletske zveze (IAAF), hkrati pa je opravil številne pogovore s slovenskimi atleti in trenerji. Pri nekaterih vprašanjih je bil zelo konkreten, na večino pa je naredil dober vtis. Posledično gre pričakovati, da bo letošnja jesen za slovensko atletiko pestra. Po slabem letu vodenja slovenske atletike je skrajni čas, da Benčina povleče prve vidnejše poteze. Nova imena pa bodo pokazala, kdo so bili ljudje, ki jim je pri izbiri zaupal. Predvsem pa bo zanimivo videti, ali mu bo uspelo združiti slovensko atletiko, kar je trenutno najnujnejše.
Le konec tedna pravo vzdušje na Lužnikih
Rusi so pred začetkom svetovnega prvenstva v atletiki v svet pošiljali sporočila, da jim gre prodaja vstopnic odlično od rok, a se je na prizorišču izkazalo povsem drugače. Stadion Lužniki je bil sedem od devetih tekmovalnih dni v povprečju zaseden polovično, le zadnji konec tedna je bilo vzdušje takšno, kot je v atletski navadi na največjih tekmovanjih. Prazni sedeži so letos bodli še toliko bolj v oči, ker je bilo lani na olimpijskih igrah v Londonu nemogoče najti prost sedež že v dopoldanskih kvalifikacijah, pa še stadion je bil precej večji, kot so Lužniki. Z videzom se Rusi 14. SP niso izkazali.
Precej bolje je bilo vse skupaj doživeti na prizorišču. Pogoji za delo so bili v Moskvi izvrstni. Atleti so v večini hvalili bivalne razmere in hrano, tako da so imeli vso potrebno podporo v pripravi na tekmo. Tudi vreme je dobro služilo. Težavo je vsak občutil le v prometnih gnečah, ki so v takšnem velemestu, kot je Moskva z 12 milijoni prebivalcev, pogoste. A prometni zastoji so za tako velika mesta nekaj povsem običajnega, gnečam pa se je bilo mogoče izogniti le s prevozi z zelo urejeno moskovsko podzemno železnico. Slovenci smo se v njej odlično znašli, številni poročevalci iz drugih držav, predvsem tisti, ki ne znajo brati cirilice, pa precej slabše.
Prihodnje svetovno prvenstvo bo čez dve leti v Pekingu. V olimpijskem ptičjem gnezdu, kjer je Primož Kozmus pred petimi leti postal olimpijski prvak in kjer je skakalka troskoka Marija Šestak skočila prek 15 metrov. Spomini, ob katerih bodo vsaj misli pred odhodom slovenske reprezentance v kitajsko metropolo lahko pozitivne.