Za tiste, ki redno spremljajo slovensko odbojkarsko ligo, dobre predstave Okrogliča na tekmah z Nizozemsko, Italijo in Srbijo niso bile presenečenje. Že tri sezone se dokazuje v dresu kanalskega Alpacema, zato je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo dočakal vabilo selektorja članske reprezentance. Pričakal ga je konec marca, ko je bil na poti na četrtfinalno tekmo državnega prvenstva v Mursko Soboto. »Glede na to, da se je govorilo o pomlajevanju ekipe, sem se vabila nadejal, toda ko ga dobiš tudi uradno, je to vedno nekaj posebnega. Ne morem opisati občutkov veselja, ki so me takrat preplavili,« se trenutkov dobro spominja Grega Okroglič, ki je veselo novico takoj delil s soigralci. Vabilo je potrdil s še eno dobro predstavo in zmago svoje ekipe, ki je Panvito Pomgrad premagala s 3:0.
Od otroškega vozička do Stožic
Odbojka je bila za Grego že od mladih nog naravni del življenja. Njegova mama Meta, tudi sama nekdanja odlična odbojkarica, je v Kanalu trenirala mlajše dečke – njene treninge pa je opazoval že iz vozička. Tudi sedem let starejši brat Jure, trenutno član Calcit Volleyja, ki se lahko pohvali s štirimi naslovi državnega prvaka z ACH Volleyjem in nastopi v reprezentanci, se je zapisal odbojki.
»Največjo vlogo pri izbiri športa je imel Jure. On je moj vzornik in zaradi njega sem tukaj,« pravi Grega. Za nasvete se pogosto obrne tudi na sokrajana Janija Kovačiča, dolgoletnega slovenskega reprezentančnega libera. »Z Juretom sva v stiku vsak dan. Ko na prvem turnirju lige narodov nisem igral, mi je svetoval: Potrpi, počakaj. Jani pa mi vedno svetuje glede pozicioniranja in igre. Oba mi zelo pomagata.«
Čeprav je želel igrati kot sprejemalec – tako kot brat – je zaradi nižje rasti, danes je visok 187 centimetrov, moral sprejeti vlogo libera. »Sprva mi ta vloga ni najbolj ustrezala, a sem jo hitro sprejel in želel v njej postati najboljši. V odbojki so vse igralne pozicije enako pomembne. Če ni dobrega sprejema, ti ne pomaga niti najboljši podajalec. Prav tako dober sprejem ne pomeni veliko brez kakovostnega podajalca. Potem so tu še sprejemalci, blokerji, napadalci … Gre za resnično kolektivni šport.«
Medtem ko so njegovi vrstniki iz mlajših selekcij – Nik Mujanović, Rok Bračko in Janez Janž Kržič – dres članske reprezentance oblekli že prej, je Grega na svoj pravi debi čakal vse do turnirja v Burgasu. Priložnost je dobil na tekmi proti olimpijskim prvakom Francozom, ki so zmagali s 3:0, vendar so se vsi trije nizi končali na razliko. Ko je nato v Stožicah začel tekmo proti Nizozemski in je Slovenija zmagala, je Gregi odleglo. »Takrat sem si rekel: ekipa lahko zmaguje tudi, če sem jaz na igrišču. To mi je dalo dodatno samozavest. Hvaležen sem selektorju Soliju, da mi je pred domačimi navijači dal toliko priložnosti za igranje. Mislim, da sem jih dobro izkoristil.«
Francozov se ne bojijo
Na zaključnem turnirju svetovne lige v Ningboju bodo slovenski odbojkarji v četrtfinalu skušali presenetiti Francoze, ki so na Kitajskem že od preteklega tedna. »Francija bo še močnejša, kot je bila v Burgasu. Od najboljših bo manjkal le Ngapeth. Takrat smo delali nepotrebne napake, veliko žog nam je padlo na tla, vendar smo zdaj dvignili raven igre. Lahko rečem, da se Francozov ne bojimo. V Stožicah smo sicer izgubili proti Italiji, a smo bili večji del tekme povsem enakovredni. Zmanjšati bo treba število lastnih napak, ob dobrem servisu in dobrem dnevu pa je mogoče prav vse,« je optimističen Okroglič pred tekmo v četrtek z olimpijskimi prvaki, ki se bo začela ob 9. uri po slovenskem času.
Ob stoodstotni osredotočenosti na odbojko mu ne ostaja veliko prostega časa. »Vse je podrejeno odbojki. Prosti čas preživim s prijatelji, igram igrice, košarko in nogomet. Živim povsem običajno življenje mladega človeka.« Tudi potovanja so postala del njegove vsakdanjosti. »Potovanja mi niso najljubša, a ko letalo pristane, hitro uživam v novem okolju. Rad spoznavam nove kraje, izkušnje, občutke. Ker rad spremljam nogomet, so se mi s turnirjem v Braziliji uresničile sanje – pa še v Riu de Janeiru sem bil,« pravi eden najobetavnejših slovenskih odbojkarjev, ki pa kljub brazilski izkušnji navija za Argentino.
