Čudež ali kaj drugega

Vsi ti senzacionalni pridevniki uspeha ACH Volleyja so roko na srce povsem nepotrebni, po eni strani celo nepošteni, saj blejska zgodba nikakor ni plod slučaja ali sreče. ACH si je preprosto vse skupaj zaslužil na povsem pošten in deloven način. Gre namreč za klub, v katerem vladajo zdravi, če ne kar prijateljski odnosi in za klub, v katerem vsi stremijo samo k napredku, a vedo, da jim ne bo nič poslano z neba.

Za zgled vsem slovenskim moštvenim kolektivom je predvsem vodstvena struktura ACH Volleyja. Vse najpomembnejše funkcije zasedajo nekdanji odbojkarji (Herman Rigelnik častni predsednik, Rasto Oderlap predsednik upravnega odbora, Aleš Jerala športni direktor), ki so uspešni tudi v poslovnem svetu, njihova formalna razmerja pa so povsem jasna. S tem so ubili dve muhi na en mah, saj imajo zagotovljeno tako strokovnost kot finančno stabilnost. Z ogromno zagnanosti deluje tudi vso spremljevalno osebje, katerim na čelu z izvršnim direktorjem Gregorjem Humerco ni prav nič težko postoriti za dobrobit ekipe.

Dolga leta se je pri nas govorilo, da lahko v slovenskem športu delujejo samo strokovnjaki iz vzhodne Evrope in Balkana, a to je le še en v vrsti mitov, ki na Bledu ne veljajo. Kanadski strateg Glenn Hoag je s svojo mirnostjo našel pravo kombinacijo med mladimi slovenskimi fanti in izkušenimi tujci, ki prinašajo dodano vrednost. Slednji so verjetno svoje najboljše partije že zdavnaj odigrali, a denimo v primeru nekdanjega olimpijskega prvaka Srba Veljka Petkovića je nemogoče izmeriti pozitiven učinek, ko z nasveti zalaga mladega Velenjčana Dejana Vinčiča.

Ob pogledu na celotno sliko hitro postane jasno, da uspeh pri vseslovenskem odbojkarskem klubu preprosto ni mogel izostati, hkrati pa gre za lep dokaz, da majhnost v evropski konkurenci ne more biti izgovor. To so spoznali tudi ljudje, ki so vedno znova napolnili dvorano Tivoli in to kljub temu, da je šlo za neljubljanski klub.