V katerem jeziku razmišljate v tem trenutku?

V slovenščini. Že nekaj let.

To se je spremenilo?

Ja. Nekaj časa je trajalo, da sem preklopil na razmišljanje v slovenskem jeziku, ko sem se vrnil iz Francije. Zdaj v celoti razmišljam v slovenščini.

In tudi zdaj razmišljate o nogometu?

Ne vem, ali obstaja dan, ko ne razmišljam o nogometu. Ne le o nogometu, ampak o našem delu.

Ravno zato sprašujem, ker pravite, da ste z nogometom obsedeni.

Verjetno sem nekje na meji. Gre za tako močno strast, ne mine dan, da o tem ne bi razmišljal. Imam takšne možgane, da jih nikoli ne morem povsem izklopiti. Ponavadi se obrnejo v nogometno smer.

Potem nam lahko razkrijete, katero igralno pozicijo ali katerega nogometaša ste imeli v mislih pred začetkom intervjuja.

Pogovarjali smo se, kako bi morebitne odhode v napadu nadomestili. To je bilo moje jutranje razmišljanje. Še prej smo delali načrt priprav za spomladanski del sezone.

En napadalec je zelo blizu odhoda. Joshua Parker, kajne?

Bilo je blizu, konkretne stvari so bile. Načeloma je bila odločitev na njem. Kdaj se bo to realiziralo, če se bo, ne vem. Je pa več kot petdeset odstotkov možnosti, da gre.

Zamenjavo imate že pripravljeno? V lastnih vrstah ali kje drugje?

Če bomo zadržali vse druge nogometaše, recimo, da se bomo lahko soočali s tem problemom. Vsekakor bomo v primeru njegovega odhoda skušali pridobiti nekaj hitrosti v napadu, kajti če bo odšel, bomo na tem področju precej šibki.

Še vedno ne seštevate točk, ki bodo potrebne za naslov prvaka?

Neizmerno sem vesel, da smo od pozicije, ki ne zagotavlja kvalifikacij za evropsko ligo, precej oddaljeni. Preveč ambiciozno in premalo skromno bi bilo, če bi ciljali na naslov prvaka. Glede na to, kaj vse se lahko zgodi med prestopnim rokom, proti kako kakovostnim tekmecem se borimo, kaj predstavljamo za medije in koliko bo pritiskov na nas, da sestopimo z vodilnega položaja, za nas ne more biti cilj boj za naslov prvaka. Kolikor čudno se sliši, si tega za cilj ne moremo postaviti. Če bomo na koncu uvrščeni do tretjega mesta, bo to ogromen dodatek k temu, kar smo si pripisali na začetku.

Besedo skromnost velikokrat omenjate. Ste po uspešni jeseni ostali skromni ali je obstajala bojazen, da bi poleteli?

Vedno, ko zakuhaš takšno presenečenje, obstaja velika nevarnost, da boš poletel visoko, a potem padel na tla in se nikoli več pobral. Vedno smo skušali iskati konstantno linijo obnašanja. Tako takrat, ko nam je uspela serija zmag brez prejetega zadetka, kot takrat, ko smo imeli malo slabše obdobje. Nikakor si ne želim ekstremov. Imamo načela v ekipi, ki so vezana na človeške vrednote in okolico, v kateri delamo. Skromnost je eden od principov, ki jih fantje morajo spoštovati. Še posebno zato, ker delamo z mladimi, ki so nagnjeni k temu, da iz nič naredijo ogromno. So jesenski prvaki, niso pa še prvaki celotne sezone.

Bi morali biti v Sloveniji sicer včasih manj skromni?

Morda se, ko se doseže nekaj velikega v slovenskem nogometu, to premalo izpostavlja, če se primerjamo z našimi sosedi, ki znajo to bolje tržiti.

Kako je zunaj nogometa?

Skromnost ni napačna vrednota.

Smo preveč ponižni?

Skromnost in ponižnost sta dve različni zadevi. Skromnost ti pomaga ostati osredotočen na svoje delo, pomaga ti graditi na sebi in ne na tem, da te drugi občudujejo. Povezana je z notranjo motivacijo. Velikokrat športniki ali drugi uspešni ljudje motivacijo najdejo v zunanjih dejavnikih. Da bi jih opazili mediji, da bi zaslužili veliko denarja... Zunanja motivacija je napačna. Fante skušam prepričati, da je najpomembnejša motivacija, ki prihaja od znotraj. To je del skromnosti. Če si ponižen, pa dovoliš, da ti drugi hodijo po glavi.

Je te preveč v slovenski družbi?

Mogoče. Ker si dovolimo, da drugi zanemarjajo našo kakovost. Živel in odraščal sem v državi, kjer si družba ni pustila hoditi po glavi. Ko so Francozi nezadovoljni s političnimi odločitvami, gredo na ulice in se upirajo. V Sloveniji se pa malo upiramo.

Kar morda izhaja že iz francoske revolucije...

Zgodovinsko je tako. Se pa čuti tudi znotraj moderne kulture. Medtem ko pri nas skromnost večkrat preide na negativno stran, ko dovoliš, da ti drugi delajo škodo.

Pravite, da ste demokratičen trener. Po sili razmer, ker ste tako mladi in bi težko na kakšen drugačen način pristopili do nogometašev, ali v demokracijo res verjamete?

Prvi del odgovora je v tem, kar ste povedali. Ko sem prevzel trenerski položaj, bi bilo vse kaj drugega kot demokratičen pristop zelo vprašljivo. Šlo bi za grajenje avtoritete in discipline na silo, kar ni v moji naravi. Raje vidim, da me igralci in sodelavci spremljajo, kot da jih vlečem za sabo za lase. Bolje je graditi na zaupanju in pridobiti kredibilnost z ustvarjanjem vizije in prepričevanjem drugih, da ti sledijo. Sem demokratičen, nikoli pa ne dovolim, da se dela v škodo ekipe. Prvo vodilo je, da je vse v interesu kolektiva.

Torej uveljavljate avtoriteto znanja, kakor pravi marsikateri uspešen trener?

Problem pri meni je bil pridobiti kredibilnost. Vsekakor sem v tem okolju nekaj določenega pomenil, zato sem verjetno dobil priložnost. Toda pridobiti kredibilnost prek rezultata in dela je tisto prvo, ki ti da naravno avtoriteto. Da ti igralci verjamejo, da si sposoben organizirati delo tako, da se bodo razvijali. Zdaj sledijo tej filozofiji, občasno jo sami prevzemajo.

Verjetno je bilo ravno z vidika odnosov do nogometašev težko, ko ste čez noč postali trener nekdanjih soigralcev. So imeli kakšne pomisleke?

Prepričan sem, da so jih imeli. Pomagalo mi je v prvi vrsti, da sem bil najprej pomočnik trenerja, kajti v tej funkciji je distanca do igralcev manjša, kot če si glavni trener. In do določene mere, da je takrat vodenje ekipe prevzel Stevan Mojsilović, ki na področju avtoritete in discipline ni imel nobenih težav. Znotraj te discipline sem tudi jaz verjetno nekaj pridobil, kajti nogometaši so bili celotno zgodbo prisiljeni spoštovati.

Ste bili po vrnitvi v Slovenijo dolgo obremenjeni s slovesom svoje družine?

Ne prav dolgo. Obremenjen sem bil, ko sem igral prve tekme za Domžale in so se pojavljale govorice, da sem dobil priložnost, ker se pišem Elsner. Toda ker se na prvi oviri ne ustavim, sem šel prek tega. Hitro mi je postalo jasno, da če bom dobro igral, razlogov za nadaljevanje takšnih zgodbic ne bo. Prej mi je pomagalo, da sem odraščal v takšni družini, kot škodovalo.

Zaradi znanja, ki ste ga pridobili?

Ja. In tudi zato, ker so vsi pred menoj pustili dober vtis, tako dedek kot oče. Zato je bilo meni lažje kot komu drugemu, pritiska in pričakovanj pa sem se znebil.

Nekoč je tedanji selektor Branko Oblak govoril v smislu, da vas ne more poklicati v reprezentanco zaradi vašega priimka. Se spomnite tega?

Nekaj je bilo v tej smeri. Toda če bi bil jaz na elitni ravni slovenskega nogometa, se o tem ne bi pogovarjali. Takrat nisem bil dovolj dober.

Bili ste na meji vpoklica v reprezentanco.

Ja, enako kot pri selektorju Matjažu Keku. Dejstvo pa je, da nisem bil med najboljšimi slovenskimi branilci. Našim fantom pravim, da si vedno lahko izmisliš veliko izgovorov. Jaz na to ne prisegam.

V delo z domžalsko ekipo ste vključili očeta Marka. Za to je treba imeti precej poguma.

Pogum ali logiko razmišljanja. Postavil sem strokovno ekipo. Smo mladi in neizkušeni. Malo se nas je soočalo z visoko nogometno ravnjo. Logično je bilo, da poiščemo svetovanje z malce drugačnim pogledom, z malo več izkušnjami. Pri roki sem imel znotraj družine takšno rešitev. Večina igralcev iz zlate dobe je vključenih v nogomet, logično je, da povabim zraven očeta, ampak v bolj skriti vlogi, kar mu odgovarja.

Odziv igralcev bi lahko bil problematičen.

Nogometaši dolgo časa sploh niso vedeli, da je del ekipe, ker deluje v ozadju. Spet je vse stvar kredibilnosti. Ko jim moj oče nekaj razloži, menijo, da ima prav, ker je igral nogomet na visoki ravni, na višji kot kdor koli od nas v klubu. Njegove informacije sprejemajo. Nikoli ni bilo čutiti kakšnega problema.

Kako tesno je sodelovanje z njim?

Je splošni svetovalec, opazovalec tekmecev, skavt za slovensko ligo. Ima več odgovornosti, nikoli pa ni na igrišču z igralci.

Kako so se nogometaši obnašali do vas, ko ste postali trener? Vas vikajo ali tikajo?

Večina starejših, s katerimi sem igral, me tika, kar je naravno in logično. Če bi zahteval, naj me vikajo, bi bilo smešno. Mlajši del ekipe pa komunicira, kakor je normalno v odnosu igralec–trener. Ne spomnim se, kdo, ampak nekdo od mlajših, me je en dan malo tikal in sem mu razložil, da je distanca med nama malo prevelika. Zgradili smo odnos zaupanja. Ko je treba stvari postaviti v kontekst discipline, nimam nobene težave tega narediti.

Je bila vzpostavitev primernih odnosov v ekipi celo težja od zadev na igrišču?

Vodenje skupine in posameznikov je najtežje za vse trenerje. Najboljši trenerji se ukvarjajo predvsem s tem in ne toliko z organiziranjem treningov ter koncepta igre. Temu delu sem namenil veliko časa in pogovorov. Ob tem sem sam izbiral, koga želim imeti zraven in koga ne.

To je vaša največja zmaga, kajti v nasprotju s strokovnimi zadevami nihče ni mogel vedeti, ali boste pri tem uspešni.

Ja. Tudi jaz ne. Prvo vprašanje, ki se mi je porodilo, ko so mi ponudili trenerski položaj, je bilo, ali bom sposoben vzpostaviti komunikacijo, ki bo vsebovala dovolj distance, da bo lahko skupina funkcionirala, in ali bom hkrati dosegel zaupanje igralcev, da si bomo skupaj postavljali cilje. Zato sem si tudi vzel čas za razmislek, medtem ko imam v organiziranju treninga in postavljanju konceptov igre že kar nekaj teoretičnega znanja. Bal sem se vzpostavitve stika z igralci, s katerimi sem prej igral. Ampak sem ocenil, da bom tega sposoben.

Pravite, da vsak igralec zahteva svoj pristop. Že imate svojo obveščevalno službo, kot jo ima marsikateri trener?

Mislite, če preverjamo, kako živimo v zasebnem življenju?

Tudi.

Ne prisegamo na tak način, ampak na zaupanje in odkrit pogovor. Nisem še prišel do težave, da bi nekdo grobo kršil pravilnik.

Ko je Parker zamudil na zbor pred tekmo, ste to objavili na spletni strani. Brez skrivalnic, torej?

Seveda. Ko se tako grobo krši dogovor, ne sme biti skrivalnic. Če se skrivamo, kasneje nekje to eksplodira. Če igralci ne vidijo, da vsakega obravnavamo enako, se postavimo v nemogoč položaj, ker izgubljamo kredibilnost. Prizadevamo si imeti čiste odnose. Takšne stvari bomo vedno odprto prikazali.