V letošnji sezoni je Maribor lastno lestvico uspehov in pričakovanj dvignil na vseh področjih delovanja: športnem, organizacijskem in finančnem. Vijoličasti so kljub vsem turbulencam v jesenskem delu, ki so bile povezane predvsem s kadrovskimi rošadami v strokovnem delu kluba, ohranili svojo prepoznavno igro z veliko dinamike in napadalnim pristopom ter začeli vključevati mlajše.
Ne glede na skromne vložke v slovenski nogomet in s tem povezan nizek proračun za evropske nogometne standarde so ohranili mednarodno konkurenčnost v najbolj globalnem športu v bitki z veliko bogatejšimi klubi. S svojimi uspehi so tako razvadili Slovenijo, da je vsak njihov poraz tragedija, zmaga vsake tri dni pa nekaj samoumevnega. Mariboru konkurenca doma zavida, ker blagajno polni s prihodki iz blagajne Uefe, prodajo igralcev in izkupičkom od vstopnic. Nimajo zasebnikov, ki bi vlagali lasten kapital, kot počnejo meceni v Kopru, Zavrču in Olimpiji. V blagajni v Ljudskem vrtu občutijo tudi očiten padec deleža sponzorskega denarja, zlasti iz podjetij v lasti države.
Največja težava slovenskega klubskega nogometa je, da bi za večjo mednarodno konkurenčnost potrebovali vsaj tri klube na kakovostni ravni Maribora in v vsaj polovici prvoligašev najmanj enega takšnega operativca z znanjem, izkušnjami, vizijo in zmagovalno miselnostjo, kot je Zlatko Zahović. Z. Z. je imel znova vse pod kontrolo in tudi leto 2013 končuje kot veliki zmagovalec.
